Največkrat je to povezano z matematiko (naj mi matematiki oprostijo), čeprav tudi drugi predmeti niso izvzeti. Posebej je to veljalo za starejše generacije, ko o kriterijih ocenjevanja ni bilo ne duha ne sluha, sploh pri ustnem ocenjevanju in prostih spisih (danes temu rečemo eseji). Tudi število ocen ni bilo določeno, ne v dnevu in ne v tednu. Tako je eden izmed mojih sošolcev pri eni sami uri pouka prejel tri »šuse«. Največji pritisk je predstavljalo nenapovedano ustno ocenjevanje in že samo neodprta redovalnica v rokah učitelja je povzročila smrtno tišino. Posebno poglavje je bilo zaključevanje končnih ocen, kjer sta dijaka z enakimi ocenami prejela različni oceni: eden boljšo zaradi primernega odnosa do predmeta, karkoli je to že bilo. Nekateri dijaki so si zaradi kakšnih (ne)potrebnih pripomb ali celo uporništva prislužili tudi kakšno neupravičeno nižjo oceno, moj sošolec pa še skoraj ukor zaradi izjave, da »Prešeren zanj pač ni največji slovenski pesnik«. Takšnih anekdot ima vsak od nas na pretek in so tema pogovorov na obletnicah mature.
Merilniki hitrosti
Večina jih radarje podpira, peščica pa vandalizira
