O nogometu ne vem kaj prida. Spremljam ga podpovprečno, le reprezentančni nastopi mi vzbudijo pozornost. Sem se pa ukvarjal z nasiljem v športu, kjer je v tej kombinaciji nogomet očitno daleč na prvem mestu. Ne samo pri nas. Naj spomnim na vrhunec, resda pred petinpetdesetimi leti, a vseeno. Zaradi nasilja ob nogometni tekmi med Hondurasom in San Salvadorjem je izbruhnila vojna med državama. Uradno je trajala le teden dni, a bilo je več tisoč mrtvih. Ne glede na razlage o več let trajajočih napetostih ni nobenega dvoma, da se je nasilje, ki je sprožilo vojno, začelo ob nogometnem igrišču.
Morda južnoameriški temperament prispeva svoje, a tudi hladnejša Evropa ni imuna za take pojave. Leta 1985 smo bili televizijski gledalci priče grozljivim prizorom umiranja v živo. Bruseljski stadion Heysel je bil oder smrti, kjer je pred našimi očmi umiralo in umrlo 39 ljudi. Mnogi počasi, zaradi zadušitve, in brez kakršne koli možnosti, da bi se rešili pritiska pobesnelih navijačev. Obupna izkušnja ni preprečila še hujše tragedije štiri leta kasneje. Stadion v Sheffieldu je postal grob 97 ljudi.
Ne nameravam nadaljevati s statistiko, le z utrinki balkanskih nogometnih incidentov. Ko so se pred časom hrvaški mediji razburjali zaradi nekega, domnevno nepričakovanega nasilja ob nogometni tekmi, je eden izmed novinarjev postregel s kratko zgodovino incidentov, ki so zaznamovali preteklo polovico stoletja. Slike so kazale prevrnjene avtomobile z beograjskimi registracijami, od katerih so tisti, ki so bili bližji morju, tam tudi končali. Tako imenovano februarsko kopanje je bila splitska tradicija, ki je noben poseg oblasti, kolikor jih je sploh bilo, ni prekinil do današnjih dni.
Ob razpadanju bivše države je bilo incidente vse težje omejevati. Ob tekmi med Crveno zvezdo in Dinamom maja 1990 je bilo nekaj navijačev hudo poškodovanih, po zagrebških ulicah pa je odmevala četniška himna. Danes, za glasbeni kontrast, ves stadion vzklika ustaška gesla.
Če se s širšega Balkana preselimo na severozahodni del, ni slika nič drugačna. Dolga leta srečevanj med Violami in Green Dragons so leta nasilja, uničevanja inventarja na stadionih in v mestu ter pretepov med navijači.
Zato je nedavni incident na tekmi med Muro in Mariborom ponovno razgalil bedo vseh klubskih politik z nogometno zvezo vred. Iz nogometa smo namreč že pred desetletji naredili subkulturo, ki ima nasilje za zaščitni znak. Nikoli ni bilo zaznati česa drugega, razen občasnega zaklinjanja, da smo vsi proti navijaškemu nasilju. Istočasno pa skrbno pazimo, da ne bi izginilo, saj je domnevno povezano s pripadnostjo in popolno zvestobo klubskim interesom, morda celo vrednotam. Ko bi bilo kaj drugače, ne bi prizanesljivo spremljali izgredov, kadar so razmeroma normalni, kolikor gresta ti dve besedi sploh skupaj. Ne bi slavili igralcev, ki se ponašajo z grobostjo med tekmami in izpadi v zasebnem življenju. Ne bi jim velikodušno oproščali obojega, ker je njihovo igranje za klub dobičkonosno, in ne bi jim postavljali spomenikov, kakršen je petmetrski Zinedinu Zidanu, ki z glavo udarja Marca Materazzija. Prav tako ne bi prenašali brez posledic Zahovićevih javno izrečenih groženj novinarju. Ne bi mirno poslušali, kako se hvali s kaznimi, ki mu jih izreka Čeferin, takratni funkcionar Nogometne zveze Slovenije, saj so za Zahovića to medalje. Ne bi moglo priti do tega, da trener oklofuta sodnika, kar trenerja sicer nekaj stane, a v normalnih razmerah nikomur niti na misel ne bi moglo priti kaj podobnega. Ne bi v zvezde kovali Ibrahimovića, ki je v avtobiografiji opisal, kako se je izuril za svojevrstne poškodbe, ki jih je tekmecem zadajal s komolcem za vrat.
RTV Slovenija, ki je komentirala izgrede na tekmi med Muro in Mariborom, je bila korektna. Pokazala je še hujše izgrede v preteklosti. Navijači Olimpije so razdejali vlak, napadli policijo, ta pa je posredovala s pretirano uporabo sile, saj so posnetki jasno pokazali pretepanje na tleh ležečih, očitno od pijače že povsem onemoglih ali sicer onesposobljenih navijačev.
Na njihovi spletni strani se je našlo besedilo, v katerem opisujejo dogodek, kjer so kratko potegnili policisti, sami navijači pa so dosegli razveseljiv rekord, saj je bilo priprtih kar 74. To je bil po njihovem zares čas vsesplošne evforije.
Tako se je treba vprašati, kaj se lahko spremeni, celo če bi verjeli zaklinjanju vodstev klubov, nogometne zveze, ministra za notranje zadeve in priseganju Viol, da so bili vedno proti takemu nasilju, kakršno smo videli na omenjeni tekmi.
Mislim, da prav nič. Dokler vodstva klubov pristajajo na podporo takih navijačev, jih prijazno sponzorirajo in dosledno odpuščajo grehe, istočasno pa se jih dovolj bojijo, da jih ne kaže preveč razburjati, bo vse po starem. Ko skupina navijačev lahko vdre na sestanek v klubske prostore in zahteva, kar se jim zdi prav, je že zdavnaj vse izgubljeno.
Eno pomembnejših vprašanj je, ali klubi res potrebujejo take podpornike za svoj obstoj. Ali Viole z masko domoljubja gredo na krvodajalsko akcijo, da potem brez obotavljanja drugim puščajo kri, po pomoti celo someščanom?
V takih razmerah je vsaka tekma za vsako moštvo – ne glede na rezultat – izgubljena.
