Val mračnih akordov cerkvenih orgel, pomešan z zamolklim tuljenjem volkov, je v sobo naplavil tri črne postave. Neslišno so se plazile ob steni. Lunin sij je osvetljeval njihove obraze brez oči, nosov in ust. Nenehno pogledovanje je razkrivalo njihov namen. Koža se je naježila. Srednja postava je stopila nekaj korakov naprej. Takoj zatem sta ji sledili še nekoliko višji kreaturi. Nerazumljive besede so vrele izza obrazov, ki niso bili obrazi. Kri v žilah je ledenela, okončine hromele, široko razprte oči so begale sem in tja. Razprte črne dlani so segle naprej. Telo se je poskusilo zliti s podlago, da bi se skrilo. Nohti so se v obrambi zarili v meso. Krik. In šestero rok je nenadoma močno pritisnilo. Skeleč vbod. Pritisk se je stopnjeval. Brezup. Vrtinec temačnih orgelskih kadenc je postopno posesal črne postave, glasove in mesečino. Tema. Tišina. Le prsti so se še nekaj minut poskušali krčevito oprijeti podlage.
Marjo je počasi srebal juho. Klepet bolnikov, ki sta z njim delila bolniško sobo, ga ni pritegnil. »O, kako gre našemu zaspancu? Bili sva že zaskrbljeni, da se ne boste več zbudili. Pa vas je na srečo prebudila lakota,« sta se prijazno pošalili medicinski sestri. »Kar v miru povečerjajte, gospod Marjo.« »Ja, ja, res je,« je Marjo na videz prepričljivo odvrnil. Toda sam pri sebi je negotovo razmišljal: Večerja?
Črne sence oblakov so polzele po nočnem nebu visoko nad smrekami. Razglašeno škripanje violin je paralo ušesa. Mimo levega stopala je vijugala kača. Ne, ne, neee! Še več kač se je osvobajalo iz zavozlanega klopčiča, ki je ležal na desni. Grozile so z razcepljenimi jeziki. Hladna roževinasta koža je polzela prek nog. Dve kači sta se z bližnjih smrekovih vej spuščali proti rokam. Telo je okamnelo, kot bi hotelo sporočiti: Ni me tu. Kačje gomazenje je prikrilo tudi obraz. Hladnemu sikajočemu trpljenju ni bilo videti konca. Odrešitev je prinesla šele jutranja svetloba, ki je kače razgnala, strašljiv smrekov gozd pa potisnila globoko v spomin.
Marjo je v bolnišnici doživljal delirij. Delirij je bolezensko stanje, za katero so značilni zmedenost, neorientiranost, težave z govorom, prividi in blodnje – bolnik realnost doživlja izkrivljeno, lahko ima preganjavico. Za delirij je značilen nihajoč potek. Poslabšanju motnje zavesti sledi izboljšanje, nato, lahko že po nekaj urah, sledi ponovno poslabšanje stanja. Morda je delirij prav zaradi nihajočega poteka pogosto spregledano zdravstveno stanje. »Vso noč je norel, zdaj zjutraj je na srečo zaspal,« poroča nočna medicinska sestra pri predaji službe. Zdravstveno osebje dnevne izmene je z bolnikom zadovoljno. Bolnik ves dan spi. Nočna medicinska sestra pa ima ponovno težko izmeno, bolnik tudi to noč »nori«. »Občasna zmedenost« se redko prelije v diagnozo delirij na bolnišničnem odpustnem pismu.
Delirantni bolniki so za osebje neprijetni. So nemirni, brez razloga vstajajo iz postelje, pogosto padejo in se zato polomijo. Znova in znova si pulijo infuzijske cevke in cevke iz mehurja, zato so pogosto okrvavljeni. Slačijo se, trgajo si plenice, mažejo postelje, brcajo, ščipajo, pljuvajo in preklinjajo osebje.
Delirantni bolniki trpijo. Škripanje kolesc vozička za zdravila na hodniku lahko doživljajo kot tuljenje volkov ali kot ušesa parajoče škripanje violin. Infuzijska stojala postanejo v njihovih očeh grozeča drevesa, gube rjuh na postelji in infuzijske cevke pa zvijajoče se kače. Zdravstveno osebje, ki jim želi pomagati, vidijo kot prikazni, ki jih bodo umorile. Pomirjujoče besede razumejo kot grožnje. Radi bi pobegnili pred nevarnostjo, a ne morejo, saj so, ironično, prav zaradi varnosti, s pasovi pričvrščeni na posteljo. Prestrašeni so. Nekateri delirantni bolniki so zato napadalni. Večina pa jih zaradi strahu otrpne, ne premaknejo se več. So »hvaležni« bolniki, saj ne ugovarjajo in se ne oglašajo. Tudi zaradi tega je delirij pogosto spregledano zdravstveno stanje.
Delirij nastane zaradi zapletenih in še ne povsem raziskanih motenj v možganskem delovanju. Najpogosteje se pojavlja v zadnjem obdobju življenja – pri starostnikih in osebah z napredovalimi kroničnimi boleznimi. V zadnjem obdobju življenja so vsi organi iztrošeni. Tudi možgani. Zaradi krhkega ravnovesja lahko le »za silo« normalno delujejo. Ob najmanjšem stresu (na primer, ko oslabelega bolnika napotimo v bolnišnico, da bi rešili zdravstveni zaplet in mu podaljšali življenje) se krhko ravnovesje zruši. Iztrošenim možganom je sprememba okolja informacija, ki je niso več sposobni interpretirati. Bolnik ne razume, kaj se dogaja, postane negotov, prestrašen, zato še manj razume. Začarani krog je sklenjen, razvije se delirij.
Bolniki, ki so izkusili hudo bolečino in delirij, povedo, da so zaradi delirija trpeli bolj kot zaradi bolečine. Delirij je za mnoge bolnike v zadnjem obdobju življenja usoden – umrejo. Nemirnega in trpečega umiranja si ne želi nihče.
Kako dolgo bomo še nasedali informacijam, da je vsako življenje pomembno in da se moramo za vsako življenje boriti. Ne verjemimo lažem. Raje začnimo življenje spoštovati in poskrbimo za dostojanstvo. Da nikoli več ne bomo svojih bližnjih, ki se bodo znašli v zadnjem življenjskem obdobju, pošiljali v delirantno trpljenje zaradi nekaj dni, tednov ali mesecev življenja.
