Niti Slovenija glede velike koalicije ni nepopisan list, kljub občasnemu zatrjevanju nekaterih, češ da je po letu 1990 še nismo imeli. Če odmislimo Peterletovo vlado, v kateri so bile zastopane vse skupščinske stranke, a je škarje in platno le imela v rokah Demosova večina, vsem opredelitvam takšne kombinacije nedvomno ustreza Drnovškov drugi kabinet. V njem niso bile zastopane samo tri največje parlamentarne stranke (in še najmanjša med strankami), pač pa z liberalnimi in krščanskimi demokrati ter Združeno listo tudi vsi pomembni politični bloki. Celo ko je zadnja omenjena skupina iz koalicije izstopila, bi navezi liberalnih in krščanskih demokratov pogojno še lahko rekli velika koalicija, saj sta v njej sedeli vodilni levosredinska in desnosredinska grupacija. Je pa seveda res, da se je prav zaradi vztrajanja manjše stranke v koaliciji z Drnovškom začel njen primat na desni naglo sesipati v prid Janševih (takrat še) socialdemokratov in Podobnikove Slovenske ljudske stranke. Nauk kalvarije Peterletovih se slednje ni prijel, ker je po volitvah 1996 in nekaj homatijah sama vstopila v novo izvedbo ministrske ekipe najdlje vladajočega slovenskega premierja doslej. Navezo bi vsaj pogojno lahko imenovali velika koalicija, ker sta v njej sodelovali obe največji parlamentarni stranki. Od klasičnih tovrstnih povezav se je ločila po šibki moči v številu sedežev, ker LDS in SLS skupaj nista premogli polovice poslancev, navsezadnje še po tem, da je bila vodilna vloga Podobnikovih na desni sredini neizrazita ali je sploh ni bilo; jedrni volilci te politične opcije so že leta 1996 večinoma volili Janševo stranko. Ne nazadnje zato je v slovenskem političnem prostoru precej bolj udomačen izraz »mešana koalicija«. Ta se drugače kot »velika koalicija« kar naprej pojavlja kot nekakšno zaželeno stanje, češ, po mnenju Slovenk in Slovencev ni dobro, da sestavljajo vlado samo stranke z enega političnega brega, veliko bolje se počutijo, če je vsaj kot figov list dodan še kdo z nasprotnega.
Po drugi strani se da rabo termina »mešana koalicija« v slovenskem primeru utemeljiti še vsebinsko. Tudi pri klasičnih velikih koalicijah je celo ob najboljših namenih izjemno težko zagotoviti enakovrednost vsaj praviloma skoraj enako močnih partnerjev. Stranka, ki postavlja vladnega šefa, je običajno tako ali drugače v prednosti. Klasičen in svež zgled je nemška kombinacija krščanskih in socialnih demokratov pod taktirko Angele Merkel med letoma 2005 in 2009. Sicer so volilci v tem primeru z izgubo glasov kaznovali obe stranki, vendar je kanclerkina vsepričujočnost vseeno poskrbela za to, da je demokrščanski dvojček manj kot odstotno točko naskoka pred partnerji iz 2005 leta 2009 več kot podeseteril. Od tega si nekdanja Schröderjeva ni opomogla niti do vnovičnega eksperimentiranja z veliko koalicijo po lanskih volitvah.
Na Slovenskem je bilo v Drnovškovem obdobju še bolj značilno, da so bile kombinacije partnerjev z različnih političnih bregov izrazito asimetrične. Čeprav je bila njena prednost predvsem pred SLS leta 1996 precej majhna, je liberalna demokracija v koalicijah pod svojim vodstvom povsem dominirala, podobno kot krščanski demokrati v obdobju vlad italijanskega peterostrančja. Kajpak volilci njenih zaveznikov z desne za njihov podrejeni položaj niso navdušeno nagrajevali, zaradi česar je morala SLS dokončno predati štafetno palico Janševim. Ki pa po izstopu iz koalicije 1994 niso sodelovali v nobeni »mešani vladi«, v kateri ne bi sami igrali prve violine. Slaba izkušnja in žalostna usoda manjših partnerjev iz devetdesetih letih prejšnjega stoletja utegneta biti ob vseh drugih, tokrat pomembnejših razlogih tisti, ki bosta med drugim poskrbeli, da bo pri tem ostalo.
Sicer je velika koalicija pravilo v prvi vrsti v delu alpskih dežel. Švica in palčkasti Liechtenstein si drugačne sestave vlade skoraj ne znata predstavljati. V prvi državi so si celo v času, ko največja parlamentarna stranka dejansko sploh ni sodelovala v vladnem kabinetu, ker tam ni bilo tistih njenih članov, ki jih je sama izbrala, metali pesek v oči in se delali, da je toliko opevano »načelo konkordance« ohranjeno. Avstrijo je rdeče-črna naveza, ki je Avstrijci sicer nikakor ne povezujejo samo z lepimi stvarmi, ampak tudi s politično stagnacijo, vodila prvih enaindvajset let po drugi svetovni vojni in z izjemo krajšega Schüsslovega intermeca večino časa po letu 1986. Paradoks je, da je ostala edina realna možnost tudi po septembrskih volitvah 2013, ko sta obe večno vladajoči stranki vknjižili najslabši izid v svoji zgodovini.
V nekdaj socialističnih članicah Evropske unije je Slovenija s svojimi velikokoalicijskimi eksperimenti pravzaprav izjema. Marsikje niso imeli prave velike koalicije še nikoli, denimo na Slovaškem, Poljskem ali v baltskih državah. Tudi na Hrvaškem ostaja edini korak v to smer kratkotrajna vlada narodne enotnosti v netipičnih vojnih razmerah. Drugod imajo nanjo zelo slabe spomine.
