Pogled iz Slovenije na praznovanje novega leta v Italiji je okno skozi časovni stroj v preteklost. Vendar to je zgolj politična interpretacija sedanjosti. Enako kot sanremski festival je tudi novoletni večer v Italiji povsem glasbeno obarvan. Na prvi mreži nacionalne televizije je vedno na sporedu tradicionalni koncert. Na odru se zvrstijo nekdanje zvezde italijanske popevke. Stari izvajalci polni energije prepevajo pesmi, ki so bile stare že pred tridesetimi ali štiridesetimi leti. Vedno ista zgodba, ki se neskončno ponavlja, kot bi se čas ustavil tam nekje v osemdesetih. Za mlade, ki čakajo novo leto v družini skupaj s starši in dedki, je spektakel pravi antropološki biser, ki jih prestavi v čas, ko so bili dedki mladi in starši otroci.
Novinarka Elisabetta Ambrosi in profesor Alessandro Rosina sta že leta 2009 napisala knjigo z nazornim naslovom »Ni dežela za mlade«. Več kot očitno sta si izposodila in predelala knjigo Cormaca McCarthyja »Ni dežela za starce«, po kateri je bil posnet sloviti film bratov Coen. Napeta kriminalka se konča s porazom starega šerifa, ki se na koncu svoje kariere počuti popolnoma neprimernega za vlogo varuha reda in pravičnosti: znak minljivosti stare generacije, ki odhaja odrinjena na rob družbe. Naraven in boleč proces, ki ga vsaka skupnost potrebuje, da se prenovi. Kot ugotavljata Ambrosijeva in Rosina, medgeneracijski spopad danes v Italiji ne obstaja. Nove generacije ne kažejo znakov kakršnekoli reakcije, ostajajo neodzivne za velike izzive, ki naj bi jih imele pred sabo. Brez poguma ali sposobnosti obtičijo, odvisne od družine si ne znajo začrtati drugačne prihodnosti. Prav zaradi tega Italija ne napreduje, država pa ostaja plen sebičnih dedkov in staršev.
Nova desnosredinska vlada je med nujnejšimi ukrepi napovedala postopno ukinitev državljanskega dohodka. Cilj je čim prej poslati na delo lenuhe in prevarante. Državljanski dohodek je bil uzakonjen z velikim pompom v prejšnjem mandatu pod pritiskom Gibanja 5 zvezd, z namenom, da bi se Italija spopadla s problemom revščine. Povzročil pa je cel kup težav. Podjetniki so imeli resne zagate, ker so se morali soočiti z dejstvom, da bi bilo treba dostojno plačati delovno silo. Na jugu naj bi celo kriminalne združbe zaznale težave z rekrutiranjem novih »sodelavcev«. Treba je bilo obrniti ploščo in stvari postaviti nazaj na ustaljene tire. V resnici v Italiji od države ne smeš preveč pričakovati.
V filmu Amaterji sredi snežnega viharja na Norveškem dva srbska mafijca ugotavljata, da v življenju pač ne moreš imeti vsega: ali imaš sonce ali socialno državo. V duhovitem dialogu se kot primer nedelovanja socialne države omenja celoten južni del Evrope: Portugalsko, Španijo, Grčijo in Italijo. Skratka: tam, kjer sije sonce, se ljudje hitreje in lažje znajdejo, in prav zaradi tega ne potrebujejo državne pomoči. To je bilo tudi sporočilo, ki ga je premierka Giorgia Meloni skušala predati sodržavljanom. Vlada je napovedala celo vrsto ukrepov, ki bi lahko spodbudili sivo ekonomijo, od dviga limita za gotovinsko poslovanje do ukinitve možnosti kartičnega plačila za nižje zneske. Na koncu so si pod pritiskom Evrope desnosredinski zavezniki morali vsaj deloma premisliti, medtem pa so cene poskočile, ker je bila ukinjena vrsta olajšav. Razen nekaj populističnih in tipično desničarskih potez od ambicioznega predvolilnega programa ni ostalo veliko. Kljub temu se podpora koaliciji krepi, medtem ko se levosredinski pol brez idej bolj ali manj ukvarja sam s sabo.
Italija verjetno ni bila nikoli socialna država v pravem pomenu besede, dejstvo pa je, da so delavci do padca Berlinskega zidu imeli celo vrsto ugodnosti in privilegijev, o katerih so drugje lahko samo sanjali. K temu sta prispevala strah pred širjenjem komunizma in dejstvo, da so imeli najmočnejšo komunistično stranko v zahodni Evropi, dobro organizirane in bojevite sindikate ter bogat mehanizem subvencij za industrijo. Državne blagajne so se tako praznile, ljudje so zaslužili dobre plače, kupili so si avte in stanovanja in danes živijo z relativno dobrimi pokojninami. Ugodnosti, o katerih lahko nove generacije le sanjajo. Res je, da je danes država med najbolj zadolženimi v Evropi, dejstvo pa je tudi, da so italijanske družine načeloma relativno bogate. Prihranki, finančne in nepremičninske naložbe so vredni več kot 5100 milijard evrov, v povprečju ima vsaka družina prihranjenih več kot 350.000 evrov. Socialna družina je tako zamenjala socialno državo. Ni treba spreminjati družbe; mladi lahko kljub pomanjkanju dela, slabemu plačilu in negotovi prihodnosti danes dobro živijo v toksičnem objemu družine. Hodijo na dopust s starši, od njih dobivajo žepnino, stežka in pozno se odselijo od doma, še težje se odločijo za otroka. Pravzaprav se adolescenca in mladost podaljšujeta pozno v trideseta leta, medtem ko stare generacije še vedno obvladujejo politični, medijski, ekonomski in univerzitetni sistem.
Na eni strani ugrabljena prihodnost, na drugi večna brezskrbna mladost, vsaj dokler družinski prihranki omogočajo lagodno življenje brez odgovornosti. Če pa se le pojavi kakšen nenadzorovan znak protesta, s katerim bi se mladi kritično odzvali na stanje v družbi, se gerontokracija na oblasti nemudoma zgrozi in mobilizira. Položaj je treba za vsako ceno ohraniti. V Sloveniji italijanske težave s sedanjostjo zelo dobro razumemo. Obeta se nam prihodnost, v kateri ne bomo imeli niti sonca, niti zravsanega sistema, niti prihrankov.
