Ampak človek je ateist prav zato, ker se mu ne da razvijati militantnega odnosa do lastnih idej. Sveta si ne predstavlja kot predmestje Bejruta, kjer ima vsaka ideologija v kleti spravljeno orožje za čas, ko bo treba organizirati oboroženo milico in z barikadami zapreti ulico. Ateizem je privlačen, če ga razumemo tako, kot Italijani razumejo katolicizem. Čez teden nam je vseeno za deset božjih zapovedi, ob nedeljah pa pred kosilom prebiramo Darwinovo Potovanje z Beaglom. Z vsem dolžnim spoštovanjem do drugih svetih spisov je njegov dnevnik potovanja z raziskovalno ladjo okoli sveta še vedno najlepše napisano razodetje nastanka stvarstva. Ampak na podlagi potopisa težko razvijaš fanatičen odnos do sveta. Simpatično je biti slab ateist, ki se pogovarja z ne preveč dobrim kristjanom. Ali, kot je nekoč ugotovil milanski kardinal Carlo Maria Martini, če se ateist v kardinalu pogovarja z vernikom v romanopiscu in filozofu, ki ne verjame v boga. Tako je upravičil pisma, ki si jih je v časopisu Corriere della sera izmenjeval z Umbertom Ecom.
Ta drža v sodobnih okoliščinah seveda nima nobenih možnosti. Svet vodijo fanatični verniki, ki razumejo eno samo resnico in nimajo nikakršnega smisla za humor. Ampak prav v svetu fanatizma se dogajajo čudeži. In tudi če vanje ne verjamemo, bi skoraj morali priznati, da se je en čudež zgodil. Prav to, da ne verjamemo vanj, dokazuje, da je čudež. Tri velike monoteistične religije so v zadnjih desetih dnevih odkrile, da poleg njihovega boga obstaja še kaj drugega. Katolicizem, šiitska struja islama in Združene države Amerike so hkrati ugotovili, da je treba jezik militantnosti zamenjati s čim drugim. Govorica butanja z glavo ob kamen je namreč izčrpala svoje možnosti.
Kot se spodobi, je začel papež Frančišek, ki ima nekaj smisla za razumevanje vsemogočnega kot velikega šaljivca. Združene države in Iran so se gledali čez topovske cevi in glasno delali načrte o tem, kako se bosta državi spopadli v Siriji. Blaženi Janez Pavel II. ali zaslužni Benedict bi se odzvala v skladu z doktrino. Obsodila bi nasilje fanatikov nad nedolžnimi ljudmi, molila za mir krščanske skupnosti v Siriji in potem z žveplom in ognjem šla nad istospolno usmerjene državljane sveta, potem ko bi razložila, da se je treba fanatično boriti za pravice nerojenih otrok in kaznovati ženske zaradi pravice do splava. Svet bi bil urejen. Vsak spodoben ateist bi izgubil veselje do pogovora, ker bi sklenil, da je cerkev proti ženskam in gejem in za domobrance. Papež Frančišek se je odločil, da bo mimogrede povzročil nekaj zmede. Namesto z okna Vatikana je kar v intervjuju rekel, da je cerkev preveč obsedena z geji, splavom in kontracepcijo, in dal vedeti, da bi se raje ukvarjal z resnimi rečmi. Vsaj nekaj politike je vrgel iz vere. Tudi če gre zgolj za zamenjavo stila, ne pa spremembo vsebine, zveni privlačno. Kot če bi v Vatikanu črne obleke Huga Bossa zamenjali z jesensko kolekcijo Kenzota. Vsak spodoben darvinist je bil v zadregi in je moral priznati, da mu je vsaj za hip poglavar Rimskokatoliške cerkve simpatičen.
Stvari so postale še hujše. Novoizvoljeni predsednik Hasan Rohani je začel dajati signale, da bi Iran rad izkopal iz izolacije in da bi se pogajal o jedrski energiji in normalizaciji odnosov z velikim satanom in njegovimi zavezniki. To je naredil v času, ko se je zdelo, da se bo okoli njegove države začela svetovna vojna, v Isfahanu pa se bodo turisti lahko slikali v siju atomskih eksplozij. Iran je hkrati pod pritiskom sankcij, vmešan je v vojno v Siriji, v konfliktu s Savdsko Arabijo in v Libanonu v pozicijski vojni z Izraelom. Rohani si ne more privoščiti, da bi bil neumen. Togo govorico iranske teokracije je zmehčal do skrajne stopnje, ki jo ajatole in revolucionarne straže še zdržijo. Pogumen politik. Razen glave ne tvega nič.
Na koncu se je premaknil še ameriški predsednik, ki se je naveličal voditi mirovno politiko z robotskimi letali, posebnimi enotami mornariške pehote in vodenimi raketami. Po polomijah v Afganistanu, Iraku in debaklu s Sirijo nima več kaj izgubiti. Grožnje, da bo svetovno politično zadrego v Siriji rešil s pametnimi bombami, so se končale kot ne ravno bistra poteza, ki so jo Rusi matirali z zavezanimi očmi. Obama je moral nekaj reči. Med govorom v Združenih narodih je napovedal, da bo konec svojega zunanjepolitičnega mandata posvetil ureditvi razmer z Iranom in ustanovitvi palestinske države. To je še kar strahovit načrt, ki se drži tirnic njegovih predhodnikov. Vsak od njih je imel svoj mirovni načrt. Vsi so propadli, ker so varali sebe in sogovornike. Če mu pol od tega uspe, se bo Obama zapisal kot predsednik, ki je na Bližnjem vzhodu imel zunanjo politiko. Če mu ne uspe nič, bo ostal ameriški predsednik, ki je rad obljubljal velike reči.
Lepo bi bilo, če bi iz tega nastal trend, v katerem svetovni politiki namesto v neumnosti tekmujejo v pametnih izjavah. Pred seboj imajo sijajen test uspešnosti politike brez fanatizma. V Siriji je grdo biti zaveznik Asada, ki uporablja kemično orožje, in nemogoče biti zaveznik upornikov, ki so morilsko razpoloženi do vsega. Med ljudmi z orožjem v roki v tej vojni ni nedolžnih. Zares pa so ogroženi milijoni civilistov, ki potrebujejo zaščito. Zdaj. Ta trenutek. Z ene strani jih bombardira paranoična diktatura, z druge jim režejo vratove verski blazneži. Problem je resničen. Zahteva pametno intervencijo, ki ustavi vojno, ne pa sistematično razplamtevanje norosti. Vsaj ustavitev vojne na bosanski način bi morale utrujene velesile znati izpeljati. Iran in ZDA so bili tam enkrat že zaveznik. Smrtni sovražniki iz spopada civilizaciji morajo v Siriji na hitro skleniti kompromis. Z razpravami o tem, kateri bog ima prav, ne bodo prišli nikamor. Lahko pa bi se strinjali, da obstaja en pekel, do katerega vodi veliko poti. Vsaj najbolj pogubni se splača izogniti.
