A kot kaže, ne gre za »dobro novico«. Kot kaže, gre za še eno veliko manipulacijo, del propagandne akcije ameriške vojske, ki jo je del ameriških medijev vede ali nevede posvojil in širil, in ki jo je razkril francoski filozof Grégoire Chamayou, avtor študije Théorie du dron (Teorija drona). Nikakršnih resnih raziskav o psiholoških posledicah morilskega pritiskanja na gumbek ni bilo, pravi; govorjenje o duševnih bolečinah je služilo čisto drugi stvari.
Droni, ki so zadnja razvojna faza daljinsko upravljanih igrač in vohunskih naprav in so bili prvič uporabljeni prav v obdobju med ameriškim napadom na Kosovo in na Afganistan, so Obamova absolutna prioriteta. Njihova uporaba eksponentno narašča (trenutno jih je 6000), ker so »brezmadežni«, ne zahtevajo niti ene ameriške krste, so ozko ciljno usmerjeni in popolnoma zunaj mednarodnega in javnega nadzora ter prava. In ker so za zdaj ameriški in izraelski monopol – predstavljam si, da bi, če bi jih imeli in uporabili Rusi, o tem nedvomno takoj izredno razpravljali v Washingtonu, Bruslju in OZN.
Vodenje dronov je nov rod ameriške vojske in zato zasluži tudi medalje, je pred časom sklenil obrambni minister Panetta. In naletel na hud odpor znotraj drugih vojaških rodov: naj torej ti računalniški friki dobijo enako medaljo kot tisti reveži, ki mesece tičijo v afganistanskem prahu, spraženi od vročine, strahu, obstreljevanj? Ne! Sprožila se je filozofska debata o klasičnih vrednotah vojaškega etosa, pravi Chamayou: kaj so torej danes pogum, srčnost in požrtvovalnost, ko pa si za nasprotnika nedosegljiv, ko lahko brez posledic in brez boja ubijaš? In tukaj je nastopila prej omenjena vojaška propaganda: upravljalci dronov naj bi vendarle tudi trpeli za posttravmatičnim sindromom, trpeli naj bi zaradi svoje lastne destruktivnosti, bili naj bi žrtve uzrtja lastnega nasilja ob posnetkih uničenj. In ker trpijo, gre torej za psihični heroizem; zato si tudi oni zaslužijo medaljo.
S tem so filozofi, strokovnjaki za ameriško vojaško etiko, opravili perverzni obrat nekdanje teze pacifistov in feministk v času prve svetovne vojne, ki so kritično opozarjali, da država ljudi pošilja v vojno, trajne posledice nasilja pa nosijo vojaki na obeh straneh; to je bil seveda čas prvih psihoanalitičnih spoznanj o psihični poškodovanosti obojih, nasilnežev in žrtev. Američani pa so se zdaj na te psihične posledice sklicevali pri vzpostavljanju nove heroičnosti pri ljudeh, ki v mirnodobnem času sedijo v pisarnah, za računalnikom, v Nevadi.
Da gre za popolno arbitrarnost nenehne, nezakonite in nikoli napovedane vojne, kaže tudi način, kako izbirajo žrtve. Vsak torek je v Washingtonu sestanek, kjer strokovnjaki za varnost sestavijo poimensko »listo za odstrel«, Obama pa nato ustno, brez pisnih dokazov, ki bi ga lahko kdaj bremenili, potrdi te zunajsodne pomore. Drugi seznam so tiste tarče, katerih identiteta ni znana, zato njihov »podpis« iščejo z nenehnim nadzorom premikov, socialnih stikov, telefonskih in elektronskih povezav, s popolnim časovno-prostorskim profilom, ki je visokorazviti približek tega, kar počne marketing velikih firm (ali ljubljanski taksi, ki takoj prepozna vašo telefonsko številko in vas vpraša, ali greste domov, preden mu utegnete povedati naslov?!). Ko ta profil pokaže povečano verjetnost vaše nevarnosti, vas imajo pravico ubiti. Pri tem gre za lov na glave, ki ne priznava državnih meja, vsaj ne »drugorazrednih«; ubijejo vas lahko v Afriki, Pakistanu, Iraku… Naslednja generacija dronov bo še bolj sofisticirana, narediti se trudijo majhne kot muhe; te bodo našle vaše uho, kjer koli že boste. To bo sanjsko orožje absolutno zlih iz vseh antiutopij sveta.
Tisto, na kar opozarja Chamayou, je, da je ta asimetrična vojna dronov povsem ukinila pojem vojaka in temeljni princip ločevanja med vojaki in civilisti: kvantitativno zbiranje podatkov enostavno privede do kvalifikacije o tem, da ste potencialno smrtno nevarni in godni za odstrel, ne glede na vaš status. Vojska se sklicuje na tarčnost in preciznost, ki naj bi zmanjševala kolateralno škodo, celo na »humanost« ubijanja z droni. Resnica je, da je kolateralne škode enako veliko, ker drone zaradi »dobrih lastnosti« uporabljajo vse več, predvsem pa povsem zunaj vsakega pravnega reda in nadzora. Vojna dronov ukinja pojem vojnega zločina, ker ni več niti pojma bojišča, vojakov, civilistov. Bojno polje je ves svet.
Že prihodnje leto bodo drone uporabljali tudi ameriški policisti, v imenu večje varnosti. Politični učinki te varnosti so vse hujši državni nadzor, vse manj svobode, vse manj demokracije. Orwell je že tukaj. Ameriški generali so že povedali, da bodo za upravljalce dronov iskali takšne posameznike, ki ne bodo bolehali za posttravmatičnim sindromom in bodo zmogli službe ločiti od zasebnega življenja. Dopoldne lobotomirano pobijaš ženske in otroke tisoče kilometrov stran, popoldne pa doma družinici na vrtu pečeš hamburgerje. Prav ta odmik od posledic svojega ravnanja pa je seveda temeljni pogoj za zločin, to je po drugi svetovni vojni ugotovila že Hannah Arendt. Ali bodo Američani presegli največje mojstre v tej delitvi na službeno in zasebno, ali bodo tudi oni ženam podarjali svetilke iz ustrojene kože svojih žrtev, kot so to počeli nacisti, je ta trenutek težko reči. A proizvajanje posameznikov, ki bodo tako imuni, tako zaščiteni pred razmislekom o svoji lastni nasilnosti, kot bodo njihova telesa zaščitena med pobijanjem tam nekje v računalniških centrih, dejansko pomeni projekt novega človeka, nove faze povsem nedolžnega, nežnega industrijskega morilca.
