No, na dnevnem redu so bile samo tri točke. Prva je bila nujnost poenotenja vseh sodelujočih glede najnujnejših ukrepov za izhod iz krize. Pod točko dva je predsednik države seznanil predsednike strank, da bo v tednu po srečanju sprožil postopke za imenovanje novega senata KPK. Tretja točka, ki je bila v perspektivi tistega daljnega decembra 2013 pravzaprav prva in ključna točka, pa se je nanašala na spremembo volilne zakonodaje.
Po koncu sestanka so ljudje z najvišjo stopnjo odgovornosti v državi stopili pred javnost ter izrekli serijo obljub in zavez. Pod ena, da bodo do konca januarja 2014 znotraj strank opravili temeljite pogovore o ključnih in najnujnejših ukrepih za izhod iz krize, do začetka marca pa jih bodo usklajene in poenotene predstavili javnosti kot neke vrste akcijski načrt. Januar je že zdavnaj mimo, tudi marec se končuje, o kakršnem koli sistemskem premisleku, kaj šele o usklajenem naboru ukrepov, pa seveda ni ne duha ne sluha. In nam je to samoumevno.
Obljubo pod točko dva je predsednik republike sicer izpolnil in dejansko sprožil postopke za imenovanje novega senata KPK, vendar danes vemo, da bi bilo veliko bolje, če jih ne bi. Rezultat je namreč virtuozna politikantska beda, v kateri so ti naši veljaki eliminirali utopili eno najpomembnejših institucij, ki je uživala med ljudmi najvišjo stopnjo zaupanja in kredibilnosti. Še kak dan ali dva, še kakšna umetna afera, še kakšno medijsko zapletanje v neumnosti in postranskosti, še kak ideološki arhiv, pa nam bo tudi to samoumevno.
Glede tretje točke je predsednik države izjavo iz začetka sestanka, da »v 13 letih še nikoli nismo bilo tako blizu, da bi spremenili volilni sistem«, in da je »zadnji čas, da se sistem spremeni tako, da bodo ljudje imeli večji vpliv in to še pred naslednjimi volitvami«, dopolnil z zavezo in obljubo, »da obstaja dvotretjinska večina za spremembe volilnega sistema« in da so sklenili dogovor, da bodo »stranke do januarja na organih obravnavale predlog sprememb volilnega sistema«. V vzvratni perspektivi je v bistvu prav fascinantno opazovati, kako je ta tema že nekaj dni po sestanku iz prvega plana prešla v drugi plan, se nato v nekaj tednih spremenila v nekaj postranskega, v nekaj mesecih pa v popolno tišino in pozabo. In nam je to samoumevno.
Res je, življenje je kompleksna zadeva, prekrižana in prepletena z vsemi mogočimi in nemogočimi, izpolnjenimi in neizpolnjenimi obljubami. Ključen pri obljubi oziroma zavezi je kontekst. Obljuba prijateljem, da greste konec tedna skupaj na izlet v hribe ali na morje, nosi v sebi običajno manj odgovornosti, prav tako obljuba otrokom, da jih boste peljali na igrišče ali k babici. Če se prestavimo v poslovno okolje, dobijo obljube seveda dodatno težo. Zaveze moramo izpolniti, sicer izgubimo zaupanje. Začnejo se postavljati vprašanja o naši zanesljivosti, kredibilnosti in odgovornosti, v naslednjem koraku pa tudi o redefiniciji našega položaja znotraj sistema, saj je ob manjši stopnji odgovornosti tudi manj nevarnosti, da povzročamo škodo v človeški, poslovni ali kakšni tretji valuti.
Neizpolnjene zaveze na položajih z visoko ali celo najvišjo stopnjo odgovornosti naj bi prinašale tudi temu primerne posledice. Predvsem ko gre za javno dobro, za javni prostor, za državo, za stvari, ki zadevajo nas vse. Na tem nivoju naj bi se stališča branila s telesom in plačevala z imenom. No, ne pri nas. In nikakor ne samo po zaslugi politikov. Da namreč neizpolnjevanje obljub postane sistem, da politične zaveze že v osnovi ne nosijo nobene teže, da so prozorne manipulacije samoumevni del političnih metod in da so laži organski del političnega diskurza, je potreben konsenz z obeh strani. Tudi javnosti. In to je že nekaj časa samoumevno.
Zato danes, ob začetku volilne kampanje za evropski parlament, o novi volilni zakonodaji kajpada ni ne duha ne sluha. Ne samo da to sploh ni več tema, to ni več niti bled spomin. Kljub najvišjim zavezam, in to najbolj odgovornih ljudi v državi, ki so jih izrekali na sestanku z najvišjo možno simbolno težo. Kljub temu da je prav ta garnitura, prav s temi metodami, točno s tem jezikom, pripeljala državo v stanje, v katerem je. Ne, mi se ne pogovarjamo o nujni spremembi volilne zakonodaje, mi ne razmišljamo o tem, kako vsaj začeti kultiviranje političnega polja. Mi ne razmišljamo, recimo, o zlatem pravilu, ki bi omejil poslance na največ dva mandata, saj je več kot očitno, da za karierno politiko ta prostor in ta družba, s svojimi specifičnimi poslovnimi in komunikacijskimi kodi, preprosto (še) ni dovolj zrela. Mi se ne pogovarjamo o smiselnosti ukrepov v smislu samopomoči, da bi, recimo, za naslednji ciklus volitev na vseh treh ravneh, torej na evropskih, lokalnih in parlamentarnih volitvah, volilno pravico spremenili v volilno dolžnost in vsaj poskusili pripeljati nove ljudi, ki bi lahko vsaj poskusili sekati ta vsesplošni gordijski vozel prepletenosti in vmreženosti. Ne, mi se ne pogovarjamo o tem, ali je z nami kaj narobe, ker nam je samoumevno, da bodo na preiskovalnih komisijah v parlamentu še naprej sedeli pukšiči in jerovški, da bomo še naprej dopuščali nivo, ki žali vsako zdravo pamet, ni nam problem stopnja neodgovornosti in lahkotnosti, ki vlada v prostoru, niso problem samoumevne laži in sprenevedanja, ki so postale integralni del političnega obnašanja. Mi se pogovarjamo… o čem pravzaprav?
No, morda vseeno ni vse tako črno. Morda imajo prav tisti – in teh je ponovno vse več –, ki opozarjajo, da vendarle niso vsi politiki isti in ne gre metati vsega v isti koš. Konec koncev tudi vse obljube ne padajo v prazno. Predsednik republike, ki je sicer vse bistveno iz decembra 2013 pozabil, kar ni pozabil, pa zmaličil, je ta konec tedna vendarle izpolnil eno od danih obljub in pridno drsal v jeseniški dvorani Podmežakla menda kar vseh deset ur. Pa naj kdo reče, da ni mož beseda.
Predsednik na ledu, ki drsa v prazni dvorani, ki drsa v krogu, ki drsa v prazno, je pravzaprav prekrasna metafora te države. In nam je to menda samoumevno.