Za tem razvojem ne stoji ideologija, ampak tehnologija. Mehanizmi nadzora mest in komunikacij so v zadnjem desetletju razvili svoje možnosti do neslutenih dimenzij. Zdaj že za večino prebivalcev mest na svetu velja stavek, ki je veljal samo za prebivalce New Yorka. »Ves čas se obnašajo, kot da so pred kamerami, zato ker jih ves čas snemajo.« Varnostnim kameram v bankah in trgovinah z zelenjavo so se pridružile policijske kamere, kamere varnostnih služb, obveščevalnih agencij, kamere na robotskih letalih in kamere pred vrati čisto običajnih stanovanjskih hiš. V resnici pa filmsko kamero tudi vsakdo nosi s seboj v žepu.

Razcvet nadzora je neposredna posledica novega vala terorističnih napadov 21. stoletja. Varnostne organizacije so se prilagodile taktiki terorističnih organizacij. Ker je napadalec lahko kdor koli, morajo biti pod nadzorom vsi. Zdaj se teroristične organizacije ponovno prilagajajo novim varnostnim okoliščinam. Ker so vsi pod nadzorom, mora biti napadalec do napada neviden. Rezultat je nekoliko neprijeten. Nihče več se nikjer več ne more počutiti zares varnega, hkrati pa ve, da mu lahko ves čas sledi vsaj ena od varnostnih organizacij. Soočamo se s svetom, v katerem je osebna varnost samo še slaba šala.

Najprej je bila izbrisana varnost, ki jo daje pravo. Sredi aprila so se na robu novic pojavili zapisi o pretepu med stražarji v taborišču Guantanamo na Kubi in zaporniki. Februarja je nekaj zapornikov začelo gladovno stavkati, čez dva meseca pa jih je od 166 gladovno stavkalo 43. To je vzbudilo nekaj pozornosti, ker je prišlo je do spopada med ameriškimi vojaki in zaporniki, ki so kot orožje uporabljali predvsem nekaj ročajev metel. V vojaški terminologiji so ročajem metel rekli improvizirano orožje, pretepu pa upor. Prizor bi lahko vzeli kot sijajno izhodišče za komedijo, v kateri bi nevarnega zapornika lahko igral pokojni Luis de Funès. V vsej zgodbi je bil resen samo datum. April 2013. Dvanajst let je minilo od leta 2001, ko so začeli po vsem svetu loviti zapornike in jih s tajnimi leti prevažati na zasliševanja v obskurne države, kjer so jih mučili. Končali so v Guantanamu, kjer so obsedeli za vse večne čase.

Leta 2001 se je 11. septembra začela vojna, ki je bila drugačna od vseh dosedanjih vojn. Reklo se ji je vojna proti terorizmu. Formalno je nikoli nihče ni nikomur napovedal in je zaradi tega tudi ni nihče nikoli formalno končal. Še vedno traja in postaja vse bolj sofisticirana. Vojna proti terorizmu je bila državni odgovor na vojaško strategijo Osame bin Ladna in Al Kaide. Z 11. septembrom je ustvaril pristno vzdušje terorja, v katerem se nihče na svetu ni mogel počutiti varnega. Napad se lahko zgodi kadar koli in kjer koli. Država je odgovorila s politiko, v kateri je lahko kogar koli vklenila kjer koli na svetu in ga prepeljala v ameriško vojaško oporišče na Kubi, kjer so pripravili taborišče s kletkami. Položaj zapornikov je bil zunaj vseh veljavnih zakonov. Niso bili vojni ujetniki, ker niso nosili uniform in pripadali prepoznavnim državnim vojskam. Niso bili aretirani kriminalci, ker njihova dejanja niso obravnavana kot kriminalna dejavnost, ampak kot vojaški napadi. Proti njim ni nobenih dokazov, zato tudi na sodišče ne bodo prišli nikoli. Zaprli so jih v vojaško oporišče kot nevarne sovražnike, zato proti njim ni bila vložena obtožnica in jim nikoli niso sodili. Ker niso vojni ujetniki, jih ne bodo izpustili niti po morebitnem koncu vojne. Vojna proti terorizmu ni običajna vojna, ki jo omejujejo mednarodne konvencije. To je svetovni pretep brez pravil.

Političnim organizacijam, ki imajo v svojih strukturah oborožena krila, je to povzročilo problem. Kdor koli je tudi od daleč povezan z njihovo organizacijo, je zelo hitro tarča nadzora, ki hitro pripelje v središče organizacije. Osama bin Laden in njegov oproda Ajmam El Zavahiri sta se izvirno lotila rešitve tega problema. Al Kaido sta praktično ukinila kot centralizirano organizacijo, ki načrtuje in vodi akcije. Namesto tega je Al Kaida postala ideologija. Al Kaida je lahko kdor koli, ki kjer koli na svetu reče, da je Al Kaida. Lahko je gorečnež, tihotapec z orožjem, pirat ali poslovnež. Nekaj vrže v zrak in temu reče akcija Al Kaide.

Ker teroriste preganjajo organizacije, so nagnjene k temu, da tudi v njih vidijo organizacije. Vendar bi že Al Kaidi v Sahelu težko rekli organizirana vojska kljub nekaterim spektakularnim podvigom. Bolj je podobna zavezništvu puščavskih banditov in poslovnežev, ki se ukvarjajo z vsem od trgovine z mamili in orožjem do ugrabitev in političnega aktivizma. Nadeli so si ime Al Kaida, ker je to prepoznavna blagovna znamka.

Kljub razpršenosti članov in nejasni strukturi pa je tudi njih preprosto nadzorovati. Zadošča en nepreviden telefonski pogovor in nad glavo začne brneti robotsko letalo z raketo, ki nosi ustrezno ime: peklenski ogenj. Tudi bežna identifikacija z ideologijo terorizma nosi v sebi smrtno obsodbo. Tako kot vsak drug prebivalec planeta z mobilnim telefonom v žepu se je tudi terorist odpovedal intimi in svoje gibanje, pogovore in slike deli z vsem svetom.

Kdor želi delati kariero kot terorist, se mora odločiti za samotno meniško življenje. Ne sme pripadati nobeni organizirani skupini. Svoje politično prepričanje mora skriti in ga ne sme deliti z nikomer. Naučiti se mora vseh veščin skrivanja čustev pred javnostjo. V socialnih omrežjih lahko objavlja samo videoposnetke mačk. Na internetu gleda samo pornografijo in nikoli, niti po pomoti, ne gre iskat recepta za bombe. Moderni terorist je popoln samouk, ki za seboj ne pušča nobenih sumljivih sledi. Nasesti ne sme nobeni provokaciji. Če mu kdo ponudi ekonom lonec, mora poklicati policijo. Obnašati se mora kot najbolj normalen državljan in biti neviden. Varnostne službe seveda niso naivne. Tudi same postajajo nevidne.