V Sloveniji smo z vstopom v EU in Nato ostali brez ciljnih usmeritev. Še bolj nam primanjkuje tistih drznih. Povsem jasno je, da se je dozdajšnji razvojni model dokončno izpel. Temeljil je na povečevanju intenzivnosti slabo plačanega srednje kvalificiranega dela in starih produktivnih podsistemih. Vse skupaj smo nadgradili z visoko stopnjo politizacije gospodarstva in močno plenilsko logiko poslovno-političnih elit. Zdajšnji vladi je v prvem letu njenega mandata uspelo zagotoviti določeno politično stabilnost in socialni mir. Osredotočila se je predvsem na kratkoročne ukrepe. Toda razvojni model je dolgoročen koncept. V poslovnem svetu temelji na viziji, ki prepričuje. Samo z njo je mogoče doseči konsenz za izvedbo strateških ukrepov. Toda danes še vedno nimamo ciljnih in pogumnih usmeritev na področju industrijske politike. Še manj imamo celoviti koncept povečevanja inovativnosti slovenskega gospodarstva. Brez tega bo vlada še naprej pod neoliberalnimi pritiski za zniževanje davkov, privatizacijo in nadaljnje varčevanje na račun javnega sektorja ter socialne države.
Ekonomska znanost ohranja svoj položaj in legitimnost z upravičevanjem prevladujoče neoliberalne ideologije v družbi. Po drugi strani družba vpliva na vsebino dosežkov in odpira vprašanja o (ne)uporabnosti ekonomskega znanja. Delovanje ekonomistov je zato močno družbeno pogojeno. Na primer v bivši državi so se drugačne družbene razmere odražale v povsem svojstvenih ukrepih vodenja ekonomske politike in načinih gradnje gospodarskega sistema. Podobno je danes sodobna ekonomija, predvsem njen ortodoksno-neoklasični del, privlačna ne samo zaradi svoje rigoroznosti, ampak tudi zaradi prevlade neoliberalizma v tržno-demokratičnih državah. Če menimo, da je individualizem dominantna lastnost zahodne družbe, potem je neoklasična zavezanost metodološkemu individualizmu smiselna, in po svoje celo logična, saj je do neke mere tudi odraz splošnega stanja v družbi.
Neoliberalizem povečuje vpliv in premoženje poslovnih elit. Spodbuja namreč umik države iz gospodarstva in področij, ki zagotavljajo javno blaginjo in socialno varnost. Predlogi delodajalcev o znižanju davčnih obremenitev niso izvedljivi zaradi naslednjih razlogov. Davčne razbremenitve v obdobju 2004–2008 so v slovensko gospodarstvo prinesle od 2 do 3 odstotke BDP. Toda sredstva se niso prelila v razvoj in krepitev konkurenčnosti, ampak v potrošnjo. Politično modra vlada bi lahko višje davčne obremenitve za premožnejše opravičila ne samo zaradi zapiranja proračuna, ampak tudi kot svojevrsten socialni korektiv za nedelovanje pravne države in nelegitimno pridobljene lastninske pravice v preteklosti. Precejšen del nove podjetniške elite je namreč nastal skozi privatizacijo družbenega premoženja. Zaradi omenjenih razlogov davčne razbremenitve kapitala in najbolj premožnih niso mogoče.
Ena večjih nevarnosti neoliberalnega kapitalizma sta prevlada finančne ekonomije in njeno prociklično delovanje. V času vzpona finančni sistem spodbuja k poslovnemu pogumu in prevzemanju tveganj. V recesiji se za povrnitev zaupanja na finančnih trgih izvaja politika strogega varčevanja. Finančni trgi in institucije (bonitetne agencije, banke, skladi) delujejo torej izrazito prociklično, saj povečujejo stopnjo negotovosti v celotnem sistemu. Obenem se v ozadju nevidne roke finančnih trgov pojavljajo subjekti in njihovi interesi. Ti v zameno za pomoč silijo Slovenijo v privatizacijo in (raz)prodajo državne srebrnine. Seveda po čim nižji ceni. Zaradi lastnih napak imamo mehek trebuh. Pomembne odločitve zato v vse večji meri sprejemajo ozke interesne skupine in globalni finančni strici.
Neoliberalizem je za mnoge v Evropi edini miselni okvir, znotraj katerega razumejo svet. EU zato vse bolj deluje v korist kapitala. In vse manj v korist njenih prebivalcev. Razvoj EU v dobršni meri temelji prav na neoliberalni logiki skupnega trga. Tudi širitev na vzhodnoevropske države je bila vodena iz neoliberalnih izhodišč, saj so prevladovale zahteve po privatizaciji, deregulaciji in liberalizaciji (washingtonski konsenz). V skladu z neoliberalnimi izhodišči se rešuje tudi zdajšnja dolžniška kriza. EU nikoli ni delovala kot skupnost. V skupnosti je dolg enega subjekta (države) namreč vedno sredstvo drugega, zato velikost skupnega dolga ni pomembna za bogastvo širše skupnosti (EU). Toda zadolženost držav v EU enačimo z dolgom gospodinjstva. V neoliberalističnem pojmovanju sveta namreč ne obstaja skupnost. Zgolj posamezni subjekti. EU ni transferna unija, toda v krizi šteje predvsem solidarnost. Zaradi njenega pomanjkanja s(m)o Grčijo poslali v kameno dobo. Reševali s(m)o nemške in francoske banke. Očitno so v EU pomembni zgolj nacionalni interesi. Prav tisti, za katere mnogi v Sloveniji danes menijo, da ne obstajajo.
Ekonomska kriza, v kateri je Slovenija, je v veliki meri posledica preteklih lastnih napak. Postali smo ranljivi. Za uspešno prebroditev krize moramo biti drzni in inovativni. To lahko izhaja samo iz jasne dolgoročne razvojne vizije o tem, kako naprej. Brez razvojnega koncepta bomo zaradi prevladujoče ekonomske paradigme, nedorečene EU, interesov poslovnega sveta in zahtev finančnih trgov v vedno večji meri sledili idejam neoliberalnega razvojnega modela. Predhodne vlade niso neoliberalne inercije nikoli dovolj dobro razumele. Upajmo, da bo zdajšnja vlada imela več politične modrosti in sreče. Pa srečno.