Drnovšku bi prej pripisal, da je prebiral pridige svetega Bernarda iz Clairvauxa, ki je okoli leta 1100 govoril o princeps tenebrarum, v mislih pa je imel peklenščka Belzebuba, ki je ljudstvu poznan kot Satan ali Lucifer. Hudič po naše. Belzebub je morda njegovo najstarejše ime. Že pred časom, ko so Judje pisali Biblijo, so ga poznali kot Ba'al zebuba, gospodarja muh. V hebrejščini je postal beel ze bub. Prevzeli so ga tudi Arabci, ki se ga bojijo kot ba'al zevuva. Pri nas, kristjanih, je eden od sedmih princev pekla. Ime je dobil po muhah, ki sedejo na človeka, takoj ko umre. Gospodar muh je princ smrti.
Janez Drnovšek je bil na stara leta mistik, ki ni zapustil veliko razlag za svoje vizije političnega življenja na Slovenskem. Zagotovo je bral Janezovo razodetje, zna biti, da se je za princa teme navdušil pri Matejevem evangeliju (Matej 12-24). »Farizeji pa so to slišali in dejali: Ta izganja demone zgolj z Belcebubom, poglavarjem demonov. Ker je poznal njihove misli, jim je rekel: Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala. Če torej satan izganja satana, je proti sebi razdeljen – kako bo potem obstalo njegovo kraljestvo? In če jaz z Belcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki.«
Morda bi te težke slutnje šle v pozabo, če se isti predsednik vlade, ki ga je pokojni predsednik države poimenoval za princa teme, ne bi spomnil protestnikov letošnje zime definirati kot zombije.
Že princ teme je komplicirana politična kategorija, razumeti zombije pa je hudič. Zombi je mrtev človek ali vsaj njegovo truplo, ki ga s čarovniškimi metodami oživijo. Predsednik vlade je termin najbrž našel v svoji zasebni demonologiji, kjer noben človek ni tisto, kar je, ampak stoji namesto nekoga v ozadju. Predsedniku vlade je treba priznati konsistentnost vsaj pri zmerjanju. Prav to je namreč definicija zombijev. Zombiji se zdijo kot samostojna bitja, ki blodijo po svetu, v resnici pa so ves čas pod kontrolo bokorja, vrača, ki jih je oživil. Ta ima v posesti njihovo dušo in jih upravlja na daljavo. Popolnoma v skladu s teologijo Avstrijcev iz ozadja, ki je v jedru duhovnega življenja predsednika sedanje vlade.
Jaz se samo delam, da se razumem na te reči. Vse, kar vem o zombijih, sem izvedel iz Romerovega filma Noč živih mrtvecev in Rodriguezovega Od mraka do zore, ki je eden najlepših filmov vseh časov s Salmo Hayek v eni svojih najbolj pretresljivih vlog. Edini stik, ki ga imam z duhovnostjo in vero v onstranstvo, pa je serija Saga Somrak s Kristen Stewart. Ameriški duhovni filmi in Sveto pismo mi popolnoma zadoščajo za spokojno spiritualno življenje. Z nemrtvimi se ukvarjam samo poklicno kot novinar. Zato sem na slovenski kulturni praznik slonel na ograji pred odrom Zbora za republiko na Kongresnem trgu v Ljubljani. Popoldne sem imel na koledarju zapisane proteste zombijev, že pol ure pred začetkom pa sem prišel na dopoldanski zbor nemrtvih. Gledal sem člane sedanje vlade in njihove simpatizerje in se spraševal, kako se med njimi znajti.
Nemrtvi so zanimiva druščina bitji, ki so že mrtva, pa se kljub temu obnašajo, kot da so živi. Lahko so breztelesni kot denimo duhovi in strahovi ali pa imajo telo kot vampirji, fantomi in žive mumije. Volkodlaki so nekaj posebnega. Disciplinirano sem si zapisoval, kaj so govorili na odru, in jih poskušal klasificirati v smiselno demonologijo. Šlo mi je kar dobro. Vsi govori so bili po vrsti zanimivi in poučni.
Potem je prišel predsednik sedanje vlade. Tisti, ki ga je pokojni predsednik Drnovšek imenoval princ teme. Pojavil se je kot duh na platnu, pač v skladu z običajno ikonografijo nemrtvih. Njegov govor pa je bil presenetljivo političen. Predsednik vlade uporablja preverjeno strategijo, s katero se postavi v položaj nedolžne žrtve in se potem proti nasprotnikom bojuje kot čisti junak. Drsal je standardne teme o komunistih v ozadju. Tudi za zombiji so komunisti. Odkril je »ozadje tako imenovane ljudske vstaje, ki še vedno ne želi pokazati obrazov in deluje v ilegali kot nekdanja komunistična partija«. Takoj za komunistično partijo in Osvobodilno fronto pri predsedniku vlade vedno pride smrt. »Že na samem začetku druge svetovne vojne je komunistična partija prek Osvobodilne fronte sprejela odlok, po katerem se vsak odpor proti okupatorju izven OF kaznuje s smrtjo.«
Sovražnik je definiran in vedno isti. Partizani. S tem definiraš tudi zaveznike. Meni so predvidljivi politiki všeč. Neprijetni postanejo, ko presenečajo. Predsednik vlade pa res zna presenetiti. Ne samo da so protestniki komunisti. So tudi nacisti.
»Nacionalsocialistični rjavosrajčniki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja zvonili na domovih znanih judovskih družin v Berlinu in jih pozivali k odhodu. Potem so kurili njihove lutke in zažigali smetnjake pred njihovimi hišami. Naslednjič so prišli po njih in jih odvlekli v koncentracijska taborišča in plinske celice. Holokavst se je začel z grožnjami pred stanovanji mirnih državljanov.«
Jebemti, imej malo spoštovanja do mrtvih, ko govoriš pred grobom za republiko.
Če že vlečeš drugo svetovno vojno in holokavst v politični govor, vsaj dejstva naštej pravilno. Osvobodilna fronta, partizani in komunistična partija so se v tej vojni borili proti rjavosrajčnikom, fašistom in nacistom, ki so Jude vozili v koncentracijska taborišča. Tvoji politični zavezniki pa gojijo kult vojaških enot Bele garde, ki so z brzostrelkami stražile vlake, ko so Nemci vozili Jude v Buchenwald, Auschwitz, Ravensbrück in Treblinko.
Moram priznati, da sem za trenutek pozabil na profesionalno hladnost in reagiral osebno.
Na enem vlaku je bila tudi moja teta Hilda, ki se je leta 1942 peljala v Buchenwald. Med ljudmi, ki jih najraje srečam, je gospa Simoneti. Kot srednješolko so jo belogardisti izdali fašistom in je vojno preživela v taborišču Ravensbrück.
Vsaj strani neba bi lahko predsednik vlade pravilno uganil. Levi smo partizani. Fašisti ste desni.
