Nelagodje ob pojavu tretjega

Skratka, še en šarcizem od politika, ki bi moral že zdavnaj skriti glavo v pesek in biti tiho. Duhovitost, ki se lahko meri s kakšnimi troli iz znane kleti, in nesramnost najvišjega kalibra od osebe, ki je prosto po Praslovanu od Lačnega Franca zajebal vse, kar se je zajebat' dalo. Da vržeš puško v koruzo in Janezu Janši dobesedno podariš oblast v času začetka pandemije, je takšna politična bedarija, da bi ga morali ignorirati vsi mediji in vsi potencialni volilci. Vsa represija in vsa nastajajoča avtokracija, ki smo jo prenašali dobri dve leti, sta maslo Marjana Šarca. To je jasno vsem, le njemu ne. Tako kot mu ni bilo jasno, kakšen politični samomor je naredil v trenutku, ko je v najožji krog sprejel nekdanjega največjega podpornika, vernika in malikovalca dela in lika Janeza Janše. Ni nam mar za Šarčev samomor, bolj nam mora biti mar za vse posledice, ki smo jih kasirali. Eno stalno iskanje teorij zarot in detektiranje sovražnikov ter medijsko ubijanje vsakega, ki ni pravilno dišal. To je tako ali tako lajtmotiv vseh, ki so od daleč malo povohali državno varnost ali pa od blizu vodili represivne resorje. Po stari doktrini sovražnik nikoli ne spi. Posebno je nevaren notranji. Ta potuhnjenec, ki ga je iskal že glavni junak izjemne filmske parodije iz osemdesetih let Balkanski špijon.