Zakaj je politični razred naredil vse, da bi se izognil volitvam? Razlogov in motivov je verjetno na ducate, razlag pa še več. Po mojem mnenju je ključni razlog ta, da so volitve zaradi mobilizacije nezadovoljnega ljudstva postale preveč nepredvidljive. V normalnih razmerah imajo vladajoči – tisti na oblasti in tisti v opoziciji znotraj širše oblasti – na voljo dovolj sredstev in prijemov za obvladovanje volitev. Cilj obvladovanja volitev je zagotoviti reprodukcijo sistema, v katerem bolj ali manj isti akterji izvajajo bolj ali manj isto politiko. Akterji so zamenljivi, dokler zamenjave ne ogrozijo nadaljevanja ustaljene politike. Izvajalci politike se menjajo, kadar to zagotavlja, da ne bo treba menjati politike.
V razmerah, ki jih opisujemo kot krizne, v katerih je sistem prispel do točke, ko ga je mogoče reproducirati samo še z vse bolj nelegitimnimi in nezakonitimi prijemi, in v katerih se zaradi narave teh prijemov zaostruje protislovje med ljudstvom in vsemi frakcijami etabliranega političnega razreda, lahko volitve pripeljejo na sceno nove sile. Natančneje, nove sile, ki so artikulirale ljudsko nezadovoljstvo z nastopom v javnih prostorih in ki so začele nastopati v javnih prostorih, da bi to nezadovoljstvo artikulirale še bolj, bolje in jasneje, lahko nalomijo ali zlomijo nadzor vladajočih politično-ekonomskih sil nad volitvami. V institucije političnega sistema lahko pripeljejo sile, ki utegnejo zavrniti nadaljevanje ustaljene politike ali so pripravljene prevzeti tveganje za spremembo politike. (V resnici seveda ni nič bolj tvegano od nadaljevanja ustaljene politike.)
V našem neposrednem evropskem okolju se je to zgodilo v Grčiji in Italiji. Ni nujno, da bi se zgodilo tudi pri nas, če bi bile volitve zdaj. (Spomnimo se, kako je bil izvoljen zdajšnji predsednik države.) Možnosti, da bi se taka grožnja vladajoči politiki na volitvah lahko materializirala, pa ne bi mogli izključiti. Zadnje volitve so vsaj relativno disonantne glasove odstranile iz parlamenta ali jih vanj niso spustile. Tisti del političnega prostora, ki je najbolj potreben sprememb – natančneje, tisti del političnega prostora, čigar spremembe bi omogočile spremembe v celem političnem sistemu – so zapolnile s političnim aglomeratom, ki je na eni strani zavaroval hrbet SD, na drugi pa z zanikovanjem afirmiral SDS. Šlo je za kadrovsko rešitev, ki je reševala kontinuiteto tako imenovane tranzicijske politike: karikirano rečeno, naveza Janša-Kučan je obranila politični prostor pred spremembami. Simbol te kontinuitete je TEŠ 6. Krhkega zmagoslavja, ki so ga prinesle zadnje volitve, se ni smelo po neprevidnem zakockati.
Arhimedovska točka za spremembe v političnem prostoru na Slovenskem, ki bi omogočile iskanje alternativne politike ali alternativnih politik, je bila doslej kreiranje nove politike na levici. Z nastopom aglomerata PS na zadnjih volitvah je bilo formuliranje takšnih sprememb preloženo – a ne za dolgo. Menim, da politične spremembe na levici ostajajo arhimedovska točka, čeprav ni izključeno (kakor koli malo verjetno že je), da bi kakšna spodbuda za spremembe v političnem prostoru zdaj utegnila priti z desnice – odvisno od tega, kako bo Janša preživel zdajšnji politični poraz. Nastop nove vlade pa nujnost političnih sprememb, ki bi se naposled izrazile v spremembi državne politike, spet hromi in odlaga. Leva vlada je dobro jamstvo proti spremembi leve – in posledično državne – politike.
Pri tem, da imamo neizvoljeno vlado, pa ne gre samo za politične kalkulacije, za to, katere sile v našem političnem prostoru so si pridobile ali izgubile kakšno točko prednosti. Gre za temeljno politično vprašanje: politični sistem, v katerem ponosno in samovšečno živimo, je nekompatibilen z neizvoljeno vlado. Neizvoljena vlada izključuje demokracijo; demokracija ne dovoljuje neizvoljene vlade. V kakšnem političnem sistemu živimo, če imamo neizvoljeno vlado?
Problem tu je, da neizvoljene vlade v širši politični zvezi, katere člen oziroma članica je Slovenija, niso nepoznane. Prihajamo v stadij, ko neizvoljene vlade v Evropi niso izjema, ki potrjuje demokratično pravilo. Demokratično pravilo postaja nerelevantno. Če so neizvoljene vlade dejstvo, ki se ga dopušča in sprejema, moramo sprejeti sklep, da smo na poti iz demokracije. Ne gre mi za poveličevanje demokracije, temveč za ugotavljanje razvojnih teženj. Te pa so take, da se ne skladajo s podobo, ki smo si jo ustvarili o sebi.
Problem s tem, da neizvoljene vlade v EU niso problem, je v tem, da tudi izvoljene vlade ne štejejo prav veliko. Ciper je najnovejši zgled, ki priča o tem, kako se v EU ne le ignorira jasno izraženo voljo ljudstva, ki se lahko jasno izraža vse bolj le še na ulici, ampak se povozi tudi izjemno redke odločitve, nevšečne evropskim centrom moči, ki so sprejete v legalnih in legitimnih institucijah držav članic. Seveda ne vseh, temveč tistih manjših in šibkejših. Teptanje njihove suverenosti je odpisovanje demokratičnega političnega sistema. Ali drugače, arogantno anuliranje demokracije je obenem razdejanjanje držav. Je to evropska inačica Wolfowitzeve doktrine ukinjanja držav – brez vojnega letalstva, tankov in osiromašenega urana?
Dokler smo v EU, je vseeno, ali nam vlada izvoljena ali neizvoljena vlada. Če nam za to ni vseeno, je treba začeti delati za izstop iz EU.
