V zadnji Tarči z naslovom Država v primežu monopolov smo med drugim slišali primer Andreja Kraška, ki je v začetku leta 2013 nastopil funkcijo direktorja Agencije za varstvo konkurence, le nekaj mesecev zatem pa so po mestu že hodili neznani ljudje, ki so Kraškovim znancem ponujali denar v zameno za informacije, s katerimi bi ga lahko diskreditirali. Kot se je izkazalo, ni bil niti približno edini iz agencije, ki so mu sledili. Nekdanja ministrica Irma Pavlinič Krebs je govorila o nenavadnih stvareh, ki so se začele dogajati vsakič, ko ni podpisala te ali one pogodbe. Bivši informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar je neznanec prek predplačniškega telefona z železniške postaje v Stuttgartu zagrozil, da jo bo kratko malo ubil. Detajli govorijo, da ne gre za amaterizem ali naključje. Ko človek vse to posluša, se mu začnejo nizati situacije in primeri, ki jim ni konca, od odstopov raznih ministrov, ki so bili na funkciji po nekaj dni, tednov ali mesecev, prek bombe, ki je eksplodirala pred hišo sodnice, pa do…
Do te Tarče sem dogodek že popolnoma izbrisal iz glave. Bilo je povsem običajno pozno popoldne pred nekaj leti, povsem običajen konec delovnega dne, ki se je razlikoval od drugih le po tem, da so me doma čakala odprta vhodna vrata. Pogled z notranje strani je razkril, da je del vrat v višini ključavnice dobesedno odtrgan. Pregled stanovanja je pokazal, da ne manjka niti ena stvar, ki bi imela kakršno koli vrednost, izginili so le odrezki plačanih položnic zadnjih nekaj let. Druga stvar pa je bil prenosni računalnik v kabinetu, ki je bil lepo in lično zaprt, čeprav ga dosledno nikoli in nikdar nisem zapiral. Sporočilo se zdi jasno: bili smo v stanovanju in tega nikakor nočemo skrivati, nasprotno. S sabo smo vzeli mali historiat osebnih financ (odrezki plačanih položnic) in se sprehodili po najbolj osebnih zadevah in sferah (osebni računalnik), kar pomeni, da smo pregledali ključni lovišči za material, ki lahko služi za osebno diskreditacijo.
Ja, lepo bi bilo, če bi vam zdaj lahko začel pripovedovati o velikih odkritjih, v katerih sem bil (so)udeležen, o pomembnih procesih, katerih del naj bi bil, o tajnih in ključnih informacijah, v katere naj bi imel vpogled, o nekem posebnem vedenju, nekaj, kar koli… Ampak ne. Niti en sam pameten razlog mi ne pade na pamet.
Kakor koli že, dokler govorimo o direktorju Agencije za varstvo konkurence, ministrskih položajih, informacijski pooblaščenki in podobnih funkcijah, človek še nekako razume uporabo raznih izrednih sredstev, saj gre navsezadnje za igro na najvišjem nivoju in za najvišje vložke. Tu naivnost nima kaj iskati, kar je bila tudi poanta pogovora v studiu: grožnje, anonimke, zasledovanja, skrivna fotografiranja, vlomi itd. spadajo v opis delovnih nalog tako rekoč vseh pomembnejših funkcij v državi. To je preprosto del igre, to je stanje stvari, to je integralni del domač(ijsk)e neformalne »poslovne kulture«.
Ko pa človek skuša najti odgovor, kako se je v tem sistemu znašel neki ubogi področni urednik kulture, ki je zadnja luknja med vsemi luknjami, pa stvari postanejo bolj nerodne. Najbolj logičen odgovor, ki se ponuja kar sam od sebe, je, da gre zgolj za naključje, da se je v nepravem trenutku znašel na nepravem mestu, v bližini nečesa večjega, česar se ni niti zavedal. To se sliši logično, tako kot se vsi drugi potencialni odgovori slišijo popolnoma noro. Če namreč v tej državi že funkcija področnega urednika kulture postavi človeka na spisek oseb, za katere je avtomatično odrejen preventivni vlom in pregled osebnih podatkov, potem to pomeni, da se »preventivni« ukrepi izvajajo do groteskno nizkih hierarhičnih leg in v grozljivo širokem obsegu. Če pa je bil nenapovedan obisk tisto popoldne zgolj posledica popolnoma zgrešene presoje oseb, ki določajo, kdo je zrel za te preventivne preglede, pa vse skupaj tudi ne vzbuja posebnega optimizma.
Kakor koli že in ne glede na vse je dejstvo, da bi bilo treba o teh stvareh več govoriti. Več in bolj glasno. Najprej že zaradi moralne podpore tistim osebam v državi, ki ves čas pogledujejo za hrbet, ki se izogibajo temnih parkirišč itd. Dalje zato, ker je prav glasno opozarjanje in razkrivanje takšnih primerov ena redkih preventiv proti takšnim praksam. Nikoli namreč ne smemo izgubiti izpred oči, da tu ni govor o trgovini z belim blagom ali o narkokartelih, ampak da gre za velike in uspešne gospodarske družbe, za katere je lahko tovrstna publiciteta izjemno neprijetna. Če bi poskuse diskreditacije prek medijev uspevali bolj redno spreminjati v bumerange in jih pošiljati nazaj na naslove teh naših velikih in uspešnih družb, bi vsekakor dvakrat premislili, preden bi enkrat delovali. Morda bi morali izziv polivanja z ledeno vodo (Ice Bucket Challenge) v Sloveniji zamenjati z izzivom obelodanjenja osebnih izkušenj z grožnjami, izsiljevanji in podobnimi stvarmi. Več kot zanimivo bi bilo videti, ali je odgovor na vprašanje z začetka teksta bliže naivnosti ali paranoji.
