Prevzemanje novih funkcij in položajev predstavlja izziv in skušnjave ter posledično odgovornost. Vstopimo v novi svet moči, ki lahko spremeni naše vsakdanje odnose do ljudi in ne vedoč privede do zapiranja v ozek krog ljudi, ki nam pomagajo pri odločanju. Velikokrat je povezano z neizkušenostjo, ki nam na začetku povzroča velike težave. Od načina reševanja težav in problemov sta v veliki meri tudi odvisna naš uspeh in zaupanje ljudi. Odgovornost je velika, še večje pa skušnjave po izkoriščanju naše pomembnosti, moči in veličine.

Ko sem pri tridesetih letih čez noč postal ravnatelj gimnazije, sem bil postavljen v težak položaj. Šola je bila kljub svoji tradiciji in ugledu predvidena za ukinitev, v zbornici sem bil praktično najmlajši in veliko sodelavcev
je bilo mojih bivših učiteljev. Ponudila se mi je mamljiva priložnost, da uveljavim svoje ideje o drugačni šoli, ki bi v ospredje postavljala dijake in njihov razvoj ter demokratične odnose, kar je bilo za takratne čase velik izziv.
O poslovanju šole sem vedel bolj malo, saj razredništvo ni ravno predhodna odskočna deska za ravnateljski položaj. Zato sem se zakopal v akte šole in bil zmeraj bolj obupan. Kako
naj se znajdem v opisanih nalogah,
saj nekaterih kljub dobri volji nisem niti razumel?

Moja zadrega in skoraj obupanost sta se rešili po naključju. V našem bloku je stanovala izkušena pomočnica ravnatelja ene izmed mariborskih gimnazij – mimogrede, sam pomočnika ravnatelja nisem imel. Ob pogovoru na stopnicah sem ji potožil o svojih težavah. »Tako se zmeniva: vsak ponedeljek ob 8. uri pridite k meni na šolo in vam bom pomagala,« so bile njene besede, ki jih ne bom nikoli pozabil. Tako sem vsak ponedeljek z zvezkom in svinčnikom kar nekaj časa odhajal na »inštrukcije«, ki so me izvlekle iz mojih težav in pripomogle k temu, da sem postal uspešen ravnatelj. Po drugi strani sem hitro ugotovil, da je pred uvedbo novosti dobro povprašati tiste, ki jih bodo izvajali in torej tudi najbolj izkusili. Pa še nečesa sem se hitro naučil: ne obljubljati všečnih rešitev, ki bodo v korist le nekaterih, saj bodo že jutri pred vrati stali tudi drugi s svojimi zahtevami.

Svojih začetkov se velikokrat spomnim ob spremljanju odločitev predsednika vlade in nekaterih ministrov in ministric. Da ne bo pomote: vodenje države seveda ni primerljivo z vodenjem šole, posledice odločitev pa so vseeno (lahko) v obeh primerih podobne: (ne)zadovoljstvo, (ne)zaupanje, slaba volja in nasprotovanje. Ne bom izgubljal veliko besed o premierjevi obljubi o 600-evrskem povišanju plač sodnikom, ker gre za osnovnošolski primer nepravilnega komuniciranja. Ja, tudi v primeru še takšne upravičenosti povišanja plač. Podobne »cvetke« najdemo tudi pri nekaterih ministrih: šolski minister je tako na primer med svojimi prioritetami omenil digitalizacijo vrtcev! Tudi umik davčne reforme ravno ne pripomore k večanju zaupanja.

Nerazumljivo je, da se podobni zdrsi nadaljujejo. Dokaz je zadnji primer novele zakona o odstavljanju direktorjev javnih zavodov, ki jih lahko ustanovitelj zamenja mimo organa upravljanja zavoda. Takšen predlog je razumljivo dvignil na noge ves javni sektor, Sviz pa v primeru sprejetja zakona napoveduje celo referendum. Predlog namreč omogoča najbolj neposredno vmešavanje politike v delo javnih zavodov in ga doslej ni predlagala niti nobena Janševa vlada. Scenarij sprejemanja novele zakona bo najbrž podoben, kot je bil pri »600 evrih«. Veliko bo jeznih pogovorov, slabe volje in povišanih tonov, ki bodo zahtevali ogromno dragocenega časa. Nazadnje bo predlog umaknjen oziroma nesprejet, saj zdravorazumsko drugače tudi ne more biti, če nočeta vlada in koalicija izgubiti še tisto nekaj podpore. Če pa je bil zakon pripravljen zato, da omogoči zamenjavo generalnega direktorja RTV in še nekaterih drugih, je ideja podobna sekanju celega gozda zaradi nekaj dreves, ki jih ne znamo ali ne moremo posekati.

Kako se izogniti takšnim ponavljajočim se zdrsom? Težko je deliti nasvete in ne biti razglašen za političnega kavčarja. Pa vseeno dobrohoten nasvet. Vsak prihod na pozicijo, ne glede na zvrst, prinese skušnjavo izkoriščanja moči in zamegli realnost. Prav tako (lahko) pride do zapiranja v ozek krog svetovalcev, ki branijo tudi neustrezne rešitve zaradi izogiba konfliktov, slabe volje in ugajanja vladarju. Zato je včasih dobro najti »pomočnice ravnatelja«, ki so izkušene in modre ter neobremenjene z vladanjem in njihovimi krogi, predvsem pa strokovne in dobronamerne.

Novi morebitni zdrsi vladajoče koalicije bodo pomenili nadaljevanje izgube zaupanja in posledično zmanjšanje podpore. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi v Sloveniji obstajala žlahtna desna politična opcija, ki bi v svojih osnovnih usmeritvah sledila interesom države in državljanov, ne pa ozkim interesom posameznikov in njihovih privržencev; zasedba (na) RTV je najboljši primer. Ponovni prevzem oblasti (po)znane desne opcije bo največja škoda, ki jo bo naredila vladajoča koalicija, posebej še, ker je bila deležna velike podpore državljanov na prejšnjih volitvah. Povratka primitivizma, nestrpnosti, kršitve človekovih pravic in ustave si večina državljanov ne želi več. To so povedali na volitvah. Bo prišlo do streznitve in spusta na realna tla? Trdno upam.