Nekoč so vladarji vpoklicevali vojake, jih gnali na tuje in jim povedali, koga morajo ubiti in zakaj je to dobro. Kdor se je upiral, je bil usmrčen, večina je padla v bojih, včasih so vladarju pridobili kos ozemlja in kakšen grad. Postopoma so morali vladarji postati previdnejši, govorili so, da naj bi bila vojna v interesu ljudstva. Tako je bilo pobitih okoli 80 milijonov ljudi, v zameno smo dobili slogan »nikoli več«. Mi smo ga vzeli zares, saj so nam politiki Afganistan, Vietnam, Korejo predstavljali kot lokalne vojne. V Evropi je bila vojna še vedno tabu. Prvi ga je prelomil Milošević, a so jugoslovansko vojno hitro spet imenovali za lokalno, »balkansko« zadevo, poboji muslimanov pa da so nekako … manj hudi ...
Poboji muslimanov sicer še vedno veljajo za manjše zlo, pa naj gre za Irak, Afganistan, Sirijo. Tudi krvavo »live« dogajanje v Gazi je v Evropi stvar subjektivnih političnih pogledov, ne temeljnih človekovih pravic. Zato pa ti isti politiki zdaj nenadoma kažejo vso odločnost na najbolj napačnem kraju: začeli so s pripravami na vojno z Rusijo.
Evropska politika je od druge svetovne vojne naprej govorila o preprečevanju vojn. Tudi v času največjih napetosti, kot je bil padec železne zavese, je veljalo, da še ena vojna ni možna, ne tu, na tej s krvjo 80 milijonov ljudi zaliti zemlji. Nedavno pa smo tako za malico izvedeli, da bo v Evropi kmalu vojna z Rusijo. In sicer čez tri do pet let (estonska premierka), čez pet do osem let (nemški obrambni minister), čez šest do osem let po mnenju nizozemskega admirala, predsednika Natovega vojaškega komiteja. Ta je tudi povedal, da bo švedska vlada državljane že začela pripravljati na morebitno vojno: »Imeti moraš vodo. Imeti moraš radio na baterije. Imeti moraš baterijsko svetilko, da lahko preživiš prvih 36 ur.«
Prosim? A to govori kakšen poblazneli influencer? Naj hitro kupim dvajset radiev na baterije, za sorodnike, prijatelje, sosede, v klet odnesem konzerve? Odgovor na nevarnost torej ni aktivna politika miru, sproščanja napetosti, dogovarjanja, pogajanj, ampak priprave na življenje v kleti? Sprijaznjenje, da bodo naši vnuki tako kot otroci v Gazi čez tri do pet let jokajoče sirote na ruševinah? Nas že tako dolgo kuhajo, da ne moremo skočiti iz lonca, smo že tako obupani, da te politične kaste ne moremo več poklicati na odgovornost, sta nemoč in vdanost že manj boleča kot strah in upor?
Politika v pravem pomenu besede urejanja javnih zadev očitno ne obstaja več. Najvišji evropski politiki govorijo jezik teroristov, grozijo Putinu, ki, glej ironijo, edini še omenja pogajanja. Voljeni predstavniki ljudstva, ki so že leta v permanentni tihi vojni z državljani – razpon med revnimi in bogatimi je vedno večji, socialne pravice so vedno manjše – so le še militantneži, ki govorijo o širjenju vojaške industrije, tj. o interesu kapitala namesto o iskanju mirnih rešitev. Že ob ruskem napadu na Ukrajino se je jasno pokazalo, da je zahodna politika v ključnem trenutku inteligenten in odgovoren politični razmislek in takojšnje ukrepanje za zmanjševanje napetosti zamenjala za slaboumno napihovanje mišic, za grozljiv populistični čvek o številu raket in dronov. Zdaj, po dveh letih klanja, vsesplošne utrujenosti in pat pozicije, pa je umolknila. In začela razmišljati o baterijah za preostali del Evrope.
Kako je lahko prišlo v politiki do tako obupne negativne selekcije? Da jo vodijo ljudje, ki ne vedo, kaj je politika: delovanje v obče dobro, dogovarjanje, reševanje problemov, pogajanje do konca in še čez, le do vojne ne? Politika se je najprej odrekla odgovornosti za pravičnejšo družbo in socialno blaginjo, zdaj pa še za naša življenja. V svoji aroganci se je zaplezala visoko v skalo, nas pa bo čez par let iz naveze odrezala v trenutku, ko bo ponjo prišel odrešilni helikopter.
Kakšen namen sploh ima to lahkotno govorjenje o vojni, ta natančna časovnica, ki se zdi kot orakelj, kot sklep konference bogov, ne pa kot strašljiva možnost, ki jo je treba za vsako ceno preprečiti? Je njen cilj, da nam zaledeni žile in se namesto na proteste poženemo v nakup baterij, po še ugodni ceni? Ki nas prepričuje, da nas bo v času visokosofisticirane jedrske vojne v domači kleti spet bodril radio Kričač? Medtem ko bodo naše vlade v eksilu opazovale rast delnic baterij in orožja?
Seveda je treba slediti denarju. Kdo bo od vseh teh »baterij« najbolj profitiral, kdo od bomb, ki bodo letele na naše glave? Kdo ta trenutek služi z ukrajinsko vojno, kdo z izraelsko? In kdo bo zaslužil z novo odločitvijo evropske politike, da upočasni okoljski prehod, ker da škodi gospodarstvu in kmetijstvu, kar je zmaga evropske skrajne desnice, podobna nedavnemu dubajskemu COP28?
Znanstveniki so te dni, tokrat že zares panično, opozorili, da lahko zalivski tok zaradi segrevanja planeta že prihodnje leto spremeni smer, to pa za Evropo, ki se trenutno še kuha zaradi segrevanja, pomeni postopno ohlajanje, prihod mraza, v katerem bo pridelovanje hrane postopoma postalo nemogoče. Ironija je, da so omejitev emisij preprečili prav isti politiki, ki rožljajo z orožjem. Kmetje, ki zdaj slavijo, ne vedo, da bodo ob spremembi ozračja ravno tako žrtve. Njihova zemlja bo, če se orakelj ne moti, pusta tundra, preluknjana z granatami.
