Razprave o tem, kakšno naj bo razmerje med državo in gospodarstvom, niso ne od danes ne od včeraj. Trajajo vsaj od tedaj, ko so politični filozofi odkrili, da so ekonomske zadeve politično relevantne, vse odtlej, ko je David Hume ugotovil, da je ekonomija konstitutivni del moderne politične teorije. Odkar ekonomija nastopa kot relativno samostojno področje družbenega delovanja, je razmišljanje o njej politično, politično razmišljanje pa jo lahko ignorira samo, če se odpove lastni relevanci. Ekonomska politika je nujni sestavni del državne politike in ni ga gospodarstva, ki bi lahko delovalo brez države. Država ima lahko pri organiziranju gospodarstva večjo ali manjšo vlogo, ne pa nobene. Razpravljamo lahko o tem, kakšna vloga države je produktivnejša, ne moremo pa je odpisati, ne da bi zabredli v slabo politiko in brezperspektivno gospodarstvo. »Gospodarstvo«, ki se ga pogosto demagoško postavlja proti državi kot dobro proti zlu, je mistična predstava. Predstavljati državo kot nepotrebni strošek, ki ga je nujno zmanjšati, je neumnost, ki nas bo, če se uveljavi, zelo drago stala. Če kaj, potrebujemo danes več države in gospodarskega ministra, ki bo predstavljal državo.
Ker kandidat za gospodarskega ministra napoveduje, da bo zagovornik podjetništva, je popolnoma konsistenten, ko predvideva investiranje v komunalno strukturo, v obnovo mostov, v kanalizacijsko omrežje. Namesto vlaganja v znanje, ki bi omogočalo tehnološke preboje, bo vlagal v betoniranje. Razvijanje znanja je državna politika; betonirajo lahko podjetja.
Bolj kot je v novejši slovenski gospodarski politiki naraščala vloga betona, bolj je gospodarstvo tonilo v krizo. Če so takrat gradili avtocestne križe in viadukte, zdaj pa bodo vlagali v obnovo mostov, se bo zmanjšala količina betona, ne pa neumnosti. Če je bil tisti razmah betoniranja izraz kolapsa elite (o čemer piše Franček Drenovec), tole napovedano betoniranje verjetno sporoča, da bo na sposobnejšo elito treba še čakati.
A če je to, da mož, ki bo verjetno novi gospodarski minister, ne govori o državi, kjer bi to od njega pričakovali, deprimirajoče, ni nič bolj spodbudno tisto, kar je rekel o državi. Rekel je, da se »privatizacija zaradi verodostojnosti države mora nadaljevati«, češ da je »Slovenija Bruslju dala seznam in zavezo o privatizaciji 15 podjetij«.
Kolikor mi je znano, ne obstaja noben formalni uradni dogovor, s katerim bi Slovenija sprejela obveznost o privatizaciji petnajstih podjetij. Namesto da bi kandidat za ministra zahteval – ali pred državnim zborom »dal zavezo«, da bo zahteval – naj se, prvič, razišče in ugotovi, kdo je v imenu Slovenije kdaj in kje ter komu dajal kakšne obljube, ki zadevajo našo nacionalno lastnino, drugič, oceni, ali je za take obljube imel ustrezna pooblastila ali je svoja pooblastila prekoračil in torej zlorabil položaj, in, tretjič, morebitne kršitve ali zlorabe sankcionira, tisto »zavezo« pa, če zanjo ni formalnopravne podlage, anulira, namesto tega ta gospod neki neformalni dogovor ali celo samo govorice o njem jemlje za osnovo svoje politike. Namesto da bi zadevo razčistil in gospodarsko politiko postavil na čisto izhodišče, bo nadaljeval ribarjenje v kalnem. Natančneje: nadaljeval bo kaljenje vode, da bodo nam neznane sile lahko ribarile. Državna politika je zanj, ko o njej le spregovori, neformalna politika.
Verodostojnost države zanj ni lastnost, ki se določa v razmerju do volilnega telesa, do državljanov, marveč do tujih centrov moči. Državna politika je zato tu konec koncev odpiranje vrat tem tujim centrom moči, njihovo pripuščanje v prostor, ki ga definira in varuje nacionalna zakonodaja. Ta državna politika je odpovedovanje avtoriteti in moči države. Za verjetnega gospodarskega ministra in Cerarjevo vlado je tisti element nacionalne politike na gospodarskem področju, ki zagotavlja verodostojnost države, denacionalizacija. Denacionalizacijo nacionalne politike moramo razumeti kot odpovedovanje države pogojem možnosti za oblikovanje in izvajanje lastne gospodarske politike, kar je obenem nujno tudi zametovanje temeljnega pogoja za oblikovanje in uveljavljanje lastne državne politike sploh. Državo bomo torej še imeli, a bo služila drugim in v resnici ne bo več naša.