O tem, da je egoizem »naraven«. Šimpanzu so dali na izbiro rdeče in zelene tulce. Če je izbral rdečega, je to pomenilo priboljšek le zanj, če zelenega, tudi za šimpanza v sosednji kletki. V šestdesetih odstotkih primerov izbere tulec, ki nahrani tudi soseda. Če ga ta še opozori nase, to naredi v 65 odstotkih. Če pa sosed preveč teži, to naredi v 55 odstotkih. Na Dolenjskem so vaščani onemogočili, da bi Romi dobili vodovod. Da bi lahko pili čisto vodo. To je dopustila tudi vsa Slovenija. Država in vsi državljani skupaj smo dosegli nič odstotkov v testu najbolj elementarnega altruizma.
Siti lačnega ne razume? V kletki sta dva šimpanza, enega so nasitili, drugi je lačen. Z vrvjo bi si lahko privlekel mizo s hrano, ki stoji pred kletko, a le če mu drugi pomaga: potrebno je usklajeno delovanje, enakomerna vleka obeh. In drugi mu pomaga, četudi je sit. Tu in tam se sicer nekoliko naveliča vleči, a mu lačni položi roko na ramo in ga »spomni«, naj vleče. Na koncu uspeta. Lačni poje večino, siti le jabolček. V naravi ni požrešnosti. Ko si sit, nehaš. Pustiš drugim. Nauk: grabiti in tlačiti vase, ko že imaš polno rit, je človekov izum. Šimpanzi zmorejo sodelovanje in premorejo socialno državo.
V filmu Abeceda je predstavljen eksperiment s šestmesečnimi dojenčki. V preprosti »risanki« skuša zelena kockica zlesti na hribček, a vedno zdrsne nazaj dol. Pride rumena in ji pomaga. Toda potem pride z druge strani rdeča in zeleno potiska navzdol. Otroci dobijo žalostne obrazke. Ko jim dajo na izbiro tri prave kocke, večina izbere rumeno. Otroci nagradijo tistega, ki pomaga, ki dela dobro. Čez leto dni v enakem poskusu rezultat ni več enak, zdaj nekateri otroci izberejo rdečo, zatiralsko. Eno leto življenja in socializacije jim je dalo grozljivo lekcijo: zatiranje je očitno legitimno, zaželeno. Kroji njihova življenja. Čez sedemnajst let bodo na volitvah obkrožili ime zatiralca.
O čutu za estetsko. Sloni prepoznavajo svojo podobo v ogledalu. Če slonu na glavo narišejo piko, si jo skuša odstraniti; ve, da tja ne sodi, da kvari podobo. V ogledalu si ogledujejo tudi notranjost gobca. Tudi delfini se prepoznajo v ogledalu. Če jim na telo kaj narišejo, se hitijo pogledat v ogledalo. Še več, pred ogledalom se obračajo, da bi videli nekaj, česar v naravi nikakor ne morejo: svoj lastni hrbet, svoj lastni jezik in usta. In ja, še več: pred ogledalom tudi seksajo. Pogled od zunaj. Radovednost? Ali spoznavanje samega sebe, prvi pogoj pogoj za to, da se odcepiš od svojega narcisoidnega ega in v sebi prepoznaš drugega?
Šimpanzi so patriarhalna družba in so zmožni tudi zelo krvavih obračunov med krdeli, ki se pogosto končajo s pobojem mladičev. Toda opice bonobo, izjemna matriarhalna vrsta, s katerimi si ravno tako delimo 98 odstotkov DNK in še en zelo poseben gen, ravnajo ob srečanjih krdel povsem drugače; samci se petelinijo, samice z mladiči z obeh strani pa se združijo in se češljajo, skupaj jedo itn. Moški morajo odnehati in potem obe krdeli nekaj časa potujeta skupaj. Bonobe imajo še eno posebnost: seksajo vse dni, to je vrsta, ki se pari več kot vse ostale, tudi zunaj obdobij plodnosti, na tak način pa gladijo tudi spore. Seks nikakor ni omejen na heteroseksualnost. V živalskih vrtovih bonob ni. Njihovo početje verjetno ni vzgojno.
Nauk: bog je ustvaril tudi bitja, ki seksajo zgolj iz užitka in ne za razplod, kot trdijo farji. Nasvet: politiki naj si uredijo kvalitetno spolno življenje. Potem jih bo veliko manj zanimalo, kaj pod odejo počnejo drugi. Lahko bodo končno začeli opravljati svojo službo.
Znanstvenik Frans de Waal trdi, da so bonobe tako miroljubne in ljubezni polne, ker živijo v gozdovih z obilico hrane, kjer boja za preživetje ni, zato fizično močnejši samci ne morejo nadvladati samic. Če bi namesto navad šimpanzov prej spoznali bonobe, pravi de Waal, bi verjetno imeli povsem drugačne predstave tudi o nas samih. Socialni čut ni novi izum, ampak izgubljena vrlina.
Nasvet za prihodnjo vlado: le sita družba je mirna in ljubezni polna. Vse drugo je propaganda.
Uporaba surovin in razuma. Čaplja ob vodi najde kruh, s katerim ljudje hranijo ribe. Meče ga v vodo, čaka, da se mu približa riba, in hop po njej. Kadar vidi, da se približuje prevelika riba, ki je ne bi mogla pojesti, kruh potegne iz vode. Škoda vabe. Nauk: grabežljivost lahko vodi v to, da se zadušiš s preveliko ribo.
Človek človeku volk? Levinja naleti na izgubljenega antilopjega mladiča, ki tava po preriji. Ovohava ga, ve, da je plen, a ga ne naskoči. To ni lov, če nebogljeno bitje bega naokrog. Pusti ga in odide.
Gorila, ki je v hiši živela s svojo skrbnico, se je navezala na majhno mucko. Zanjo je skrbela kot mama. Nekoč je avto mucko povozil. Gorila je od žalosti nehala jesti. Nenehno je čepela pred televizorjem in gledala posnetek svoje mucke, ko je bila še živa.
Sloni, ki naletijo na slonja pokopališča, izražajo neke vrste pietetno spoštovanje do umrlih, neko obliko razumevanja smrti. Človek, ki je odgovoren za smrt treh mladih žensk v diskoteki, je varno prevedril obdobje do zastaranja pregona v tujini. Verjetno bo kmalu spet doma. Odgovornost, žalovanje, pietetno spoštovanje mrtvih človeku ni inherentno. Človek lahko vsak dan mirno leže, čeprav v Siriji, Somaliji in še kje nenehno koljejo ljudi.
Nalezljivost zehanja je tudi med opicami izraz empatije, sočutja; ko zeha eden, zazeha tudi drugi šimpanz. Psihopati se ne nalezejo zehanja. Zehalni test bi bilo pametno uvesti kot obvezen pogoj za uvrstitev na kandidatne liste.
