Posledice poplav so znane. Kratkoročni učinki se kažejo skozi uničenje prometne infrastrukture, objektov in opreme. Slednje zmanjšuje razpoložljivi kapital v državi, zato je gospodarska rast ustrezno nižja. Še posebno kadar so prizadeta industrijska in urbana območja. Zaradi padca kmetijske proizvodnje lahko pride do pomanjkanja in posledično višjih cen hrane ter povečanega uvoza. Poplave povečujejo izredne proračunske izdatke ter stopnjo negotovosti na prizadetih območjih. Dolgoročni učinki poplav so odvisni predvsem od hitrosti obnove in oportunitetnih stroškov zaradi realokacije proračunskih sredstev v sanacijo poplav.
Praviloma se ocenjuje škoda na infrastrukturi in stavbah ter škoda zaradi padca industrijske proizvodnje. Mnogo redkeje pri ocenah škode upoštevajo izgubo človeških življenj, manjšo biotsko raznovrstnost, povečan stres in izgubo zaupanja v oblast zaradi njene počasne reakcije. V zadnjih 10 letih je znašala ocenjena škoda v RS kar 870 milijonov evrov. Po ocenah ministrstva za kmetijstvo in okolje (MKO) naj bi v Sloveniji na poplavno ogroženih območjih živelo več kot 130.000 ljudi. Ob novembrskih poplavah je znašala skupna škoda okoli 375 milijonov evrov (1,1 odstotka BDP). Gre za največjo škodo v zgodovini samostojne Slovenije. Velikost škode je znašala dve tretjini potrebnega zneska za celovito rešitev problema protipoplavne varnosti (600 milijonov).
Ekonomska analiza je v pomoč pri izbiri med različnimi projekti za povečanje poplavne varnosti skozi presojo njihove ekonomičnosti in pri oceni škode ob poplavah. Vendar ti pristopi kljub svoji dovršenosti ne vzpostavljajo učinkovitih mehanizmov zaščite pred poplavnim valom. Model, ki na primer omogoča vzpostavitev zaščitnih mehanizmov na ogroženih območjih na podlagi ekonomske analize, je model realnih opcij. Prednost modela je primerjava poplavne škode s pričakovanimi koristmi zaščite glede na potencialno škodo. Če so koristi zaščite nizke ob nizki verjetnosti poplav, investicije v protipoplavno zaščito niso smiselne. Toda če so koristi zaščite visoke glede na verjetnost poplav, potem je protipoplavna zaščita naložba z visokim donosom. Investicije v protipoplavno infrastrukturo zaradi visokih fiksnih stroškov pogosto izkazujejo negativno neto sedanjo vrednost, vendar lahko v primeru poplav preprečijo večmilijardno škodo. Če bi imel New Orleans pred orkanom Katrina vzpostavljen sistem protipoplavnih nasipov, bi se tovrstna investicija ob preprečeni potencialni škodi povrnila v rekordno hitrem času. Negotovost je redna spremljevalka procesa odločanja, zato si presojo protipoplavne zaščite ne moremo predstavljati brez celovite ekonomske analize.
Zgodovina kaže, da so večino sredstev za protipoplavno varnost praviloma priskrbeli tisti, ki so živeli na poplavno ogroženih območjih. Toda danes večino projektov financiramo skozi proračunske izdatke. Slednje opravičujemo skozi potrebo po porazdelitvi bremen tudi na prihodnje generacije in nezmožnostjo financiranja velikih investicij s strani revnih območij. Obenem je večja poplavna varnost tudi javna dobrina. Posameznega subjekta zato ni mogoče učinkovito izključiti iz uživanja koristi večje poplavne varnosti. Zastonjkar nima potrebe po neposredni finančni participaciji, zato večino finančnega bremena danes prevzemajo države. Tudi MKO namerava sredstva pridobiti predvsem iz evropskih skladov in državnega proračuna.
Zaradi naraščajočega števila poplav in dolžniške krize so proračunska sredstva vse bolj omejena. Po poplavah leta 2010 je na primer država izplačala za slabih 30 milijonov od skupno 185 milijonov evrov obljubljenih sredstev. Zaradi tega se v svetu kot dodatni način financiranja vse bolj uveljavljajo tudi tržni inštrumenti. Manj poznane od klasičnih zavarovanj so prenosljive razvojne pravice (TDR), s katerimi imajo izkušnje v ZDA, Franciji in na Novi Zelandiji. Glavni cilj njihove uvedbe je omejiti razvoj na poplavno bolj ogroženih območjih ter spodbuditi razvoj na preostalih. Lastniki zemlje so omejeni pri svojih razvojnih ambicijah na poplavno ogroženih področjih. Toda svojo pravico lahko prodajo. Kupec pridobi pravico do dodatnega razvoja na poplavno manj ogroženih območjih. Država tako zmanjša delež proračunskega financiranja, saj del bremena prenese na zasebni sektor. Omenjeni tržni inštrumenti niso brez pomanjkljivosti. Izstopata predvsem zapletenost implementacije in močan vpliv nepremičninskega trga.
Pet mesecev po zadnjih katastrofalnih poplavah 2012 slovenska država še vedno nima sprejetega sanacijskega programa. Za veliko poplavnih območij tudi še ni pripravljenih sanacijskih projektov. Slednje je v veliki meri posledica pomanjkanja jasne, celovite in razvojno utemeljene strategije razvoja državne (in lokalne) infrastrukture. Ključne rešitve so namreč v celovitem načrtovanju. Dosedanji pristop je v najboljšem primeru pripeljal do parcialnih razvojnih programov, na nekaterih področjih pa tudi do teh ne. Najlepši kazalnik zapostavljenosti in nerazumevanja pomena vodne infrastrukture je njena umestitev v resor kmetijstva in okolja. Okoljski vidik voda se nanaša predvsem na problem njene čistosti in nikakor na infrastrukturne ukrepe. Pri protipoplavnih ukrepih gre namreč pogosto prav za gradbene ukrepe.
Politika po zaključku osnovnega avtocestnega programa rešitev za ponovni zagon gospodarske rasti išče v realizaciji velikih prometnih infrastrukturnih projektov. Toda ti niso odraz naših zmožnosti in potreb. Glavni problem ni v njihovi izvedbeni neučinkovitosti, ampak mnogo bolj v napačnih prioritetah. Namesto velikih projektov bi se morali osredotočiti na množico manjših, regionalno razpršenih projektov. Predvsem sistema protipoplavne varnosti. Stroški večletnega neukrepanja namreč znatno presegajo stroške celovite rešitve omenjenega problema.