Ali bi smeli reči, da je slovensko sodstvo mizogino? Odgovor je žal: da. Absurdne razsodbe, ki so v zadnjih letih prišle v javnost, kažejo, da po vsej državi prihaja do srednjeveških sodniških sodb, ko gre za spolno nasilje. Primeri so drastični: neki sodnik je kot olajševalno okoliščino navedel, da moški ni imel urejenih spolnih odnosov. So urejeni spolni odnosi z ustavo varovana pravica, ki jo lahko državljan s silo izterja od prve ženske, ki mu pride na pot? Ta isti sodnik bi begunca, ki bi ukradel kilo riža, zagotovo drastično kaznoval in izgnal. Neki drugi sodnik je v olajševalno okoliščino navedel, da je ženska spala. Spala? Prespala posilstvo?! Tretji je za dokazano kolektivno posilstvo predpisal nižjo zaporno kazen od predpisane, češ da ni dolgo trajalo. Dolgo? Kaj je za sodnika dovolj dolgo, če se na ženski zvrstijo trije nasilneži? Potem je tu domžalski primer, podkrepljen z videom, ki so ga posneli storilci sami, a sodnik spolnega nasilja ni »prepoznal«, enako kot ne sodnik v zadnjem aktualnem primeru, kjer so večino storilcev ravno tako oprostili. Enega so pogojno obsodili zgolj za tatvino. Ker je ura več vredna kot nedotakljivost žrtve.
Žrtve pa – ali še enkrat skozi pravosodni martir ali pa z žigom, vžganim v rame.
Te dni so sodnikom spet obljubili dodatnih 577 evrov. Bo to dovolj, da bodo sodniki razčistili s kulturo posilstva, s pravnim utrjevanjem mitov o mini krilu kot dekliškem izzivanju in o fantovskih hormonih kot olajševalni okoliščini? Ali jim bi bilo treba dati več, da bi prečistili svoje poglede?
Nedavno so bili objavljeni podatki iz mednarodne raziskave o pouku državljanske vzgoje, ki je pri slovenskih učencih osmih razredov v letu 2022 pokazala upad vedenja in državljanske ozaveščenosti. Kar 48 odstotkov trinajst-, štirinajstletnikov se je strinjalo ali povsem strinjalo s trditvijo, da so moški bolje usposobljeni za politične voditelje kot ženske. Več kot 30 odstotkov se jih je strinjalo ali zelo strinjalo s trditvijo, da se ženske ne bi smele ukvarjati s politiko.
Sliši se neverjetno, kajne? Slovenija ni podrazvita država tretjega sveta brez izobraževalnega sistema, ne teokracija in ne diktatura. Tak rezultat bi v teh krajih morda pričakovali v 50. letih prejšnjega stoletja, ko se je zavest o enakosti šele prebijala skozi prejšnje vzorce, a odtlej se je vendarle marsikaj zgodilo; za začetek 60. leta, ko so mladi, tudi v Sloveniji, pokazali sredinec tako vojnam in rasizmu kot socialnim in spolnim neenakostim.
Kako je torej mogoče, da praktično vsak drugi osnovnošolec verjame, da podnebnih sprememb ni, on pa je pametnejši od sošolke, od katere med kontrolko nenehno prepisuje? Morda je odgovor paradoksalen: današnji najstniki imajo neprimerno manj informacij, kot so jih imele nekdanje uporniške generacije. To se ob poplavi vseh možnih medijev sliši absurdno, a absurd je rdeča nit sodobne družbe. Ideje o »pravem moškem« namreč pobirajo le z interneta. Interneta, polnega smeti, milijonov »igric«, ki fante, od prvega do zadnjega mozolja prepredene z negotovostjo, zastrupljajo z vzorci močnih, zmagovitih, oboroženih moških. Puncam internet namenja predvsem potrošniško funkcijo: kozmetika, krempljasti nohti, obleke, hitro čiščenje umivalnika z novim sredstvom; skratka vse, kar jih dela popredmetene, neumne. Idealne žene za moža-politika.
Šola, ki naj bi bila nosilec socializacije in družbenega ozaveščanja, je zaradi politične korektnosti in pritiska staršev očitno že povsem odpovedala, učitelji si očitno ne upajo ali ne znajo postaviti mej. Tako so temeljni demokratični postulati, kot je enakost, postali stvar nedotakljivega »osebnega mnenja«, ne pa nevprašljiva podstat vsake debate, ne le državljanske vzgoje, ampak celotnega pouka. Če bo šlo tako naprej, bodo imeli starši in otroci kmalu osebna mnenja tudi o matematiki, o številkah.
Problem je zaznati tudi v drugih zahodnih državah, povsod pa so v veliki meri za sovraštvo do žensk, beguncev, LGTBQ+ in vseh drugih »nepravih« družbenih skupin »zaslužni« predvsem skrajnodesni politiki. Ti so iskali teme, s katerimi bi pritegnili volilce, našli pa niso nič drugega kot stoletja stare, najbolj gnile smeti: rasizem, od boga dano družbeno neenakost, mizoginijo, greh, nebrzdano bogatenje »bolj sposobnih«, beri brezskrupuloznih. Mladi moški so najbolj zaželena »materija« takšne politike, tudi to ni nič novega: zbegani, zato vodljivi, željni uveljavitve so še dovolj neumni, da ne vedo za posledice. »Material«, ki se ga da uporabiti v miru in ga, če je treba, instrumentalizirati in žrtvovati v vojni. Zato sem se zdrznila ob povedni fotografiji z letošnjega shoda SDS v Lepeni: Janša, obkrožen z najstniki, samimi fanti. Kdo že je za svojo politično agendo zlorabil idejo burševstva, mladih fantov, ki jim je država namesto mam ponudila Idejo, namesto Očeta pa sebe?
Tudi religije so na strani takšne politike. Po obdobju vse večje sekularizacije družb, ki jih je potisnila tja, kamor sodijo, v verske ustanove, so v skrajni desnici prepoznale svojo berglo, metlo, na kateri skušajo jahati in si povrniti ali ohraniti svojo moč nad družbo, človekom in – kapitalom, kajpada. Skrajno desna politika, ki je bila dolgo obdobje nevaren, a obroben fenomen, zdaj postaja odločilen izziv zahodni demokraciji.
