Toliko o Sloveniji kot o tranzicijski zgodbi o uspehu in ključnem faktorju stabilnosti v regiji. Medtem ko se nam Hrvaška pridružuje v Evropski uniji, se mi pridružujemo Hrvaški v bonitetnem »košu za smeti« (junk), pri tem pa ne gre spregledati, da smo zaradi bančnega sektorja, ki so ga naši politiki in del povezanih menedžerjev skozi tranzicijo uporabljali kot samopostrežbo in s tem uničili vodilne banke in zlomili hrbtenico lastnega bančnega sistema, verjetno že v tem trenutku v slabši poziciji od južnih sosedov. Poleg tega je vstop Hrvaške v EU pomemben tudi za širšo regijo. Morda ni naključje, da sta Srbija in Kosovo prav v teh dneh dosegla »zgodovinski sporazum«, kar si je bilo še pred kratkim praktično nemogoče zamisliti, in da se je srbski predsednik Tomislav Nikolić v pogovoru za Televizijo Bosne in Hercegovine opravičil za zločine v Srebrenici in nasploh za vse zločine, ki so jih v imenu Srbije izvedli pripadniki srbskega naroda v vojnah na tleh nekdanje Jugoslavije. Pustimo ob strani odkritosrčnost in prepričljivost opravičila, saj je predstava namenjena evropski politični korektnosti, ki določa kriterije za raznorazne premike, vstope in pridružitve. Poanta je jasna: iz regije, ki ne slovi po dobrih novicah, prihajajo pomirjujoči in konstruktivni impulzi, najboljša in najbolj vestna učenka, Slovenija, pa postaja osrednji problem.
Morda se nam stvari vračajo kot bumerang. V zgodovinskih knjigah o začetkih našega političnega življenja lahko beremo, da so prve stranke na Slovenskem nastale konec 19. stoletja, vendar so prve večje lekcije iz politične kulture naši politiki začeli dobivati v Beogradu po koncu prve svetovne vojne. Tam so se srečali s politično filozofijo, da mora »politika prinesti premoženje (tako stranki kot posamezniku), sicer človek velja za nesposobnega« (citati so iz knjige avtorjev D. Nećaka in B. Repeta Kriza. Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let, 2008) in očitno smo se izkazali za izjemno dobre učence. Že leta 1922 dobimo afero, povezano z Jadransko banko, ko so mladi liberalni politiki poneverili več milijonov dinarjev v korist svojega strankinega krila. Nekaj let kasneje, leta 1929, je naš tedanji finančni minister S. Švrljuga izvedel veliko špekulacijo z obveznicami za vojno škodo, ki se bere zelo sodobno. Minister je pripravil zakon, po katerem je bilo mogoče davek plačati tudi z obveznicami, nato pa je strogo zaupno informacijo predal zagrebškim bankirjem, ki so prek svojih agentov po vsej Srbiji in Črni gori (za banko in seveda tudi za ministra) kupovali obveznice, ki so bile daleč pod nominalno vrednostjo, nato pa so jih, ko je zakon začel veljati, s kar 70-odstotnim dobičkom prodajali naprej. Skratka, naši politiki so pridobivali prve izkušnje iz politične kulture v okolju, v katerem je bila »korupcija del sistema (…) z njo so se ukvarjali vsi, od vaškega pisarja do kralja Aleksandra, prepletanje osebnih in državnih interesov (koncesije raznim podjetjem za uvozne posle, gradnjo mostov in železnic, dobavo posameznih dobrin in materiala ipd. za visoke provizije ali vračanje političnih uslug) je bilo nekaj povsem običajnega (…) in čeprav je tisk odkrival afero za afero, o njih skorajda dnevno poročal in redno objavljal karikature, so le redke zadeve končale pred sodiščem. (…) Bojkotiranje in obstrukcije delovanja parlamenta, pogoste izredne volitve v kombinaciji z velikimi razlikami v razvitosti, s strankarskimi spori, aferami, korupcijo in izkoriščanjem politike v osebne interese ter mešanjem dvorne čaršije, ki je iz ozadja usmerjala politiko ne glede na strankarsko politiko (…) so stvari, na katere so se ljudje navadili kot na spremembe vremena.« Branje poglavja deluje zastrašujoče sveže in aktualno vse do zaključnega vprašanja: »ali so se – in če koliko – z vstopom v novo državo spremenili slovenski značaj, navade, politična in siceršnja kultura, psihosocialne značilnosti, v najširšem smislu narodni značaj.«
Naša zgodba o uspehu je na robu bankrota. Naša superiornost, vzvišenost in že kar programski prezir do vsega, kar je južno od nas, s poudarkom na Balkanu, se nam vrača kot bumerang. Eden vodilnih virov komentarjev in analiz o dogajanju na finančnih trgih na svetu, IFR Markets, nas je v teh dneh recimo označil kot »oblegano balkansko državo«. Bolj besno ko se otepamo Balkana, bolj se pogreznemo vanj, bolj ko ga vzvišeno preziramo, več ga je v nas. In okoli nas. Od varčevalcev Ljubljanske banke prek izbrisanih do mase deprivilegiranih, ponižanih in okradenih delavcev, ki so že v času naše konjukture, ko smo cveteli v tisoč in enem kreditu, delali brez pogodb, v nemogočih razmerah, zagledani v Hildine razglase po barakah, da naj »svoje kulture in obnašanja (…) ne poskušajo uveljavljati tudi tukaj (…) v Ljubljani, ki je glavno mesto Republike Slovenije, ki je članica Evropske unije,« saj »tu veljajo zakoni in pravila, ki so na višjem nivoju«.
Petje borbenih pesmi, pojasnjuje Burić v tekstu, je v slengu Sarajeva vedno pomenilo, da situacija meji na brezizhodno in da se ne da kaj dosti narediti. Mi od junija 2011, ko so se začele pojavljati informacije o vprašljivem vedenju najboljše učenke, vse odločneje in vse glasneje prepevamo. Odmevi naših borbenih pesmi grmijo iz leve, iz desne, bobnele so v Jankovićevih Stožicah in bobnele bodo na Janševem kongresu, kjer bo dobil nov mandat s tradicionalnimi sto in nekaj odstotki glasov. Ja, potop s pesmijo na ustnih je nedvomno junaška smrt. Kot se za najboljšo učenko menda tudi spodobi.