Ampak seveda nam, ki že leta živimo vsaj z enim »dogodkom« v mestu Gogi na dan, miru, božjega ali kakšnega tretjega, ni mogoče kar tako prodati. Že res, da smo si še pred dobrim letom, ko smo noreli po ulicah, studiih, ko smo po dolgem in počez analizirali naš lasten propad, tako rekoč vsi in tako rekoč povsod želeli in celo zahtevali odrešitev politike iz tranzicijske politikantske logike, kot smo jo poznali do zdaj, da smo zahtevali rešitev izpod zgodb iz sredine prejšnjega stoletja, ki blokirajo vsako razmišljanje o sedanjosti in prihodnosti države, da odstopi celotna politična elita, vsi ti »stari« obrazi, ki so desetletje in več s svojimi mrežami, navezami, prepletenimi osebnimi zgodbami držali drug drugega v šahu in najedali državo z vseh strani in skozi vse podsisteme hkrati. Že res, da smo zahtevali nove, kredibilne obraze, ki naj spremenijo državo najprej in primarno v funkcionalen in operativen servis za državljane, ki bo služil kot temelj, na katerem se bodo v bližnji, kolikor toliko konsolidirani prihodnosti »spopadle« različne konstruktivne vizije, ki smo jih, kajne, prepolni, in ki nam bodo služile kot postavitev kompasa pri izbiri različnih vhodov v prihodnost.
Že res, da je vse to res, ampak res je tudi, da nas naša pregovorna ambivalentnost do politike in javnega prostora potiska v ljubke paradokse. Saj veste, da smo vsi za reforme in spremembe, če in dokler se nič ne spremeni, da smo vsi za nove obraze, pri čemer novi obrazi, ki pridejo, niso tisti pravi novi obrazi, ker to preprosto ne morejo biti, saj jih že samo dejstvo, da so se opogumili in stopili v javni prostor, da so se odločili, da bodo poskušali naše imaginarije in projekcije preseliti v realnost, diskreditira. Drugače sploh ne more biti, kajti »pravi« novi obrazi iz naših imaginarijev in projekcij so bili in bodo vedno zunaj javnega prostora, zunaj angažmaja, zunaj umazane realnosti, onkraj konkretnega vsakdana, podobno kot princi na belem konju in princeske iz naših najintimnejših sanjarij, ki že vse življenje prihajajo v ta naša nesrečna življenja, pa nekako kar ne pridejo, saj če pridejo, so lahko zgolj in samo slabe kopije in nasprotno od naših imaginarijev globoko nepopolni.
Zato v bistvu niti ni pomembno, kaj smo si želeli in zahtevali pred dobrim letom dni, saj je samoumevno in nujno, da stvari ne morejo biti okej. Že res, da smo pred dobrim letom zahtevali te neke nove obraze, ampak zdaj, ko jih imamo, čeprav še niso začeli niti delati, sta pomembna le še naš globok dvom in skepsa zaradi njihovega amaterizma, pomanjkanja izkušenj in obrtnih znanj vladanja. Potem ko smo na ulicah s peno na ustih zahtevali te neke nove in nekorumpirane obraze, smo zdaj skeptični, ker ti ljudje nimajo povezav v politiki in niso del mrež v gospodarstvu, in smo zato polni dvomov, kaj lahko sploh naredijo proti vsem tem lobijem in hobotnicam. Potem ko smo si tako zelo želeli miru, birokratske zdolgočasenosti in predvidljive urejenosti, smo zdaj, ob prvem sramežljivem obetu tega, mi, krdelo vpijočih v puščavi, odvisnikov od dram, z esencialno potrebo po dnevnem odmerku revolucionarne zgroženosti in odrešujoče moralne ogorčenosti (pa čeprav samo nad moraliziranjem drugih), odvisnikov od dnevnih intravenoznih doz adrenalina, strenirani in zdresirani v virtuozni uporabi selektivnega spomina, ki omogoča vsaj eno pristno, organsko in globinsko zamero in zgroženost na dan, že globoko v polju novega razočaranja.
Jasno. Navsezadnje ni naša krivda. Sami so si krivi, ti, ki so upali stopiti na polje naših projekcij in romantičnih imaginarijev, če niso sposobni stvari obrniti čez noč, če stvari ne štimajo od danes na jutri, če niso sposobni konsolidirati stvari za nazaj, strukturirati stvari v aktualnem trenutku in postaviti vizije razvoja za naprej v enem samem koraku, v enem samem vdihu, organsko, celostno, takoj, zdaj in pika. Pri čemer dejstvo, da še niti niso začeli delati, nima nobene zveze, oziroma toliko slabše za njih. Sami so si krivi, saj so dovolj stari, da bi lahko že enkrat odrasli in razčistili pri sebi, da nam ne gre za javni prostor, da ne mislimo resno s tem našim moraliziranjem glede politične kulture, da ne gre dejansko za delovanje države, da nam za vse to, o čemer tako veliko in tako pogumno govorimo, bolj ali manj visi dol (česar seveda živemu bogu ne bomo priznali), ampak da gre za nekaj popolnoma drugega. Za našo navlečenost na dramo, na spektakel, na aferaštvo, na šokantnost, za našo odvisnost od zamer, ogorčenosti in podobnega človeškega drobirja.
Nateg že požremo, to je del tega skrajno nepopolnega sveta, samo da nam nihče ne odvzame hrepenenja in našega brezmadežnega imaginarija. Neumnosti smo že vajeni požirati, ampak kot da življenje brez dnevne doze spektakla, dramatičnosti, zamere in moralne zgroženosti ni več življenje. Kot da iz življenja hlapi smisel.