Stavila bi, da predsednik vlade od šole naprej ni prebral ene pesniške zbirke, zato me je seveda še dodatno osupnilo, ko je v nadaljevanju poblodil še o tem, kako bi bilo treba popraviti Zdravljico. Res je, da SDS že leta najeda glede izbire kitice za himno, da pa se je zdaj spustil v povsem konkretne popravke Prešerna in hoče v drugi, to je »njihovi« kitici namesto »sinov sloveče matere« imeti »slovensko mater«, je ob vsem upoštevanju njegovega skrb vzbujajočega stanja vendarle delovalo celo zanj preveč ekscesno.
Potem sem malo pobrskala po zadevi in ugotovila, kako se je tudi literarna veda začela lepo upogibati po vetru. Nekdo je namreč našemu amaterskemu literarnemu teoretiku namignil, da je Prešeren v prvi inačici Zdravljice iz leta 1844 uporabil »slovensko mater«, a jo je nato popravil v »slovečo« in »sloveča« je, skupaj z mnogimi drugimi spremembami, avtorizirana prvič izšla leta 1848; iz zbirke Poezije, ki so izšle leta 1846, jo je Prešeren izločil, potem ko so ji med (tedaj običajnim avstro-ogrskim) cenzurnim postopkom odstranili tretjo kitico. Prešeren je, kot večina pesnikov, svoje tekste popravljal ne le iz cenzurnih, ampak tudi umetniških razlogov, zato seveda veljajo za relevantne tiste inačice, ki jih je za živega izdal. Danes, leta 2013, pa je nekdo Janši prišepnil, da je prava Zdravljica tista prva inačica z naslovom Zdravica, ne tista druga, ki jo je samo popravil in ki je bila nato z njegovim dovoljenjem objavljena leta 1848. Janša je temu butastemu prišepetovalcu nasedel in se osramotil do dna: zavzel se je za inačico, ki služi njegovim današnjim ideološkim blodnjam. Tisti, ki znate našteti tri pesnike, si lahko predstavljate, kako bi bila videti celotna slovenska in svetovna pesniška dediščina, če bi se lokalni samodržci na vseh koncih odločili v ohranjenih rokopisih izbirati dnevni politiki primerne inačice.
Odgovor na vprašanje, od kod to opletanje s Prešernom, ki bo, če premier kmalu ne bo bivši, verjetno kmalu že prepovedan pesnik, pa nam je podal kar sam v svojem sobotnem spustu na Zemljo, ko se je kot čista digitalna eteričnost pokazal svojim vernikom, zbranim z zastavicami v ročicah na Kongresnem trgu.
V delu govora, kjer omenja krivce za padec vlade in kritike njegovega brezmadežnega lika in dela, namreč pove, da so mu dovčerajšnji koalicijski partnerji svetovali, naj se ne ukvarja z ideologijo, ampak s krizo. A tako, se razhudi naš premier, »mi naj se ne ukvarjamo z ideologijo, mi naj rešujemo krizo, potem pa ceno plačamo na volitvah«?
Marička pomagaj, res. Prav ničesar več ne skriva, nekontrolirano mu uhaja, ne le blodnje tipa »levi fašizem«, zaradi kakršne bi moral takoj odstopiti premier v vsaki resni demokratični državi, ampak tudi tisto, kar bi ravno v njegovem interesu moralo ostati skrito. Ta njegova zdaj že kronična inkontinenca je tako na dan prinesla tudi tole petkovo oznanilo: eno figo nam je mar za reševanje krize, j… se nam za krizo in za državo, reševanje krize je trdo, zahtevno in nehvaležno delo, ki te zaradi nepriljubljenih ukrepov lahko stane slab rezultat na volitvah. Mi pa hočemo ostati na oblasti, in to lahko dosežemo le z ideološkimi manipulacijami, kakršno so popravljanje Prešerna, opletanje z memorandumom za arbitražni sporazum, pogrevanje vojnih travm, notorične laži, s katerimi vzdržujemo na okopih svojo usihajočo volilno bazo.
No, eno takih kronskih manipulacij, ki naj bi pojasnila, zakaj je ta vlada mrtva, je kar lepo razdelal: politično krizo naj bi povzročila zakona o slovenskem holdingu in slabi banki. Tej tretjerazredni domislici seveda resnično lahko nasedejo le tisti, ki se hvalijo, da ne berejo časopisov, saj so ti ves čas skrbno beležili kronologijo nezadovoljstva: krizo je uvodoma sprožila vlada z ukinjanjem in podrejanjem ministrstev, s popolnoma nedemokratičnim vodenjem, z Zujfom, s tem traktorskim zakonom, ki je uničil marsikaj in ničesar ni rešil, krizo so poglabljali naraščajoča socialna ogroženost, nezaposlenost, propadanje gospodarstva na eni in neverjetna goljufivost politike na drugi strani. Češnja na torti sta bili Gorenakova kraja referendumskih glasov in ugotovitev KPK. In res, poletno pesnjenje zakonov o holdingu in slabi banki je bila nestrokovna in netransparentna sramota brez primere, ki je še dodatno razburila javnost, enako kot njuno sprejetje. Da pa Janša ravno ta dva zakonska zmazka omenja kot kronska dragulja njegove vlade, tudi potem, ko so ju raztrgali zunanji nadzorniki, je pač še ena butalska več iz njegovega arzenala.
Sicer pa je 8. februar pokazal predvsem to, da so čimprejšnje volitve dejansko edini izhod in da naj se poslanci nehajo zafrkavat, če nočejo odgovarjati še za kaj hujšega. Med uradno 9000 »zborniki« jih je policija obravnavala pet, med 20.000 vstajniki le sedem. Jasno je torej, na kateri strani je koncentracija izgrednikov. Kljub temu je obrambni minister Hojs na shodu govoril o »rušenju države«, in to zaradi anonimnega protiverskega grafita. Medtem je pod odrom, na katerem je stal, »njegov« človek, ki dobro v srcu misli, vpil: »Kučana v jamo!« Stvar je torej resna: obrambni ministri imajo ob rušenju države svoje naloge, to vemo že od Kadijevića naprej. In iz tistih časov vemo tudi, kaj pomeni, ko oblast uprizarja demonstracije in na ulicah vpije: »Ukradli so nam državo!«