Zdaj, po vseh upravičeno slabih in nenavadno enotnih kritikah Antikrista, si mislim, da so se v CD vseeno prav odločili, da so gostili sporni oratorij – s kakršnimi koli nameni že. S svojo plehkostjo obravnavanja Cerkve, religije in mariborskega finančnega poloma so namreč ustvarjalci tega polizdelka, ki se je hotel iti politično gledališče, poskrbeli za svojevrstno prelomno ali celo katarzično točko v odnosu do Cerkve. Po dolgem, zelo dolgem času je namreč skupaj nastopila fronta nazorsko pisanih, a razmišljujočih ljudi, ki so ne glede na svoja prepričanja družno rekli ne banaliziranju kompleksnih gospodarsko-moralnih tem in zlorabljanju umetnosti za ideološke obračune s Sovragom, ki ga – tudi po svoji krivdi – uteleša slovenska Cerkev. Z drugimi besedami: zmagala je elementarna intelektualna spoštljivost, čeprav je bila – paradoksalno – spodbujena z elementarno intelektualno nespoštljivostjo. Za 21. stoletje to morda ni veliko, za Slovenijo ni malo.
Sveta mariborska polomijada je seveda – da ne bo nesporazuma – še vedno prvovrstna družbena tema, o kateri še zdaleč ni bilo vse povedano. Cerkvene strukture se še vedno niso odločile za iskreno in izdatno pojasnitev celotnega dogajanja; v zakup seveda jemljemo, da ni povsem jasno, kolikšna je tu vloga Rima. Odgovorne je do neke mere javno identificiral – in kaznoval – Sveti sedež, a organi in institucije znotraj slovenske Cerkve so se enodušno samoomejili na skopo posredovanje rimskih sporočil, ne da bi sami, samostojno odgovarjali na vprašanja, ki zadevajo potek dogajanja in posamične odgovornosti. Kot da o tem odloča zgolj in samo Vatikan. Še več, v delu Cerkve je še vedno na delu ista odiozna aroganca, ki je mariborski škandal sooblikovala najmanj toliko kot napačno finančno predvidevanje ali sama kriza. Te dni smo jo lahko na primer spet lahko razbirali iz sicer upravičene Štuhečeve kritike Antikrista.
Ko mariborski monsinjor v tedniku Družina polemizira s poanto Antikrista – da je vsega kriv liberalni kapitalizem, ki mu je podlegla cerkvena vrhuška –, težo cerkvenega početja znova nekritično minimizira. Takole pravi: »Od teh domnevnih pohlepnežev nihče ne razpolaga z vilo, jahto in milijoni v finančnih oazah. Nobeden tudi ne visi na državnem proračunu, kot je značilno za tisti del slovenske kulture, ki je pljuvala po ministru Turku.« Po doslej znanih dejstvih ima prof. Štuhec seveda prav: ni znano, da bi se kdo od vpletenih škofov, prelatov, duhovnikov s kalvarijo mariborske nadškofije gmotno okoristil. Ampak ali to kaj bistvenega spremeni? Je greh manjši, če velikopotezno hazardiraš s tujim denarjem v slavo in čast lastne institucije? In se nato poskušaš okoristiti »zgolj« z družbenim vplivom in močjo, ki jo močna institucija zagotavlja svojim predstavnikom. Minimiziranje pa ni edini trik.
Prof. Štuhec se zateče še k drugemu pogosto uporabljenemu – mimikriji. (»RKC oponaša model osebka, ki je krivično obravnavan, to potencira do skrajnosti in vztrajno ponavlja, računajoč na to, da bo s tem pridobila določene družbene koristi,« je ta manever že pred leti v knjigi opisal dr. Smrke.) V interpretativno ne prav jasnem, naturalistično navdahnjenem delu predstave, v katerem »reševalci« pacientu z motorno žago režejo ude, Štuhec »prepozna« nič manj kot vnovično ogroženost katolikov, kar je – kako udobno – znova podlaga za identifikacijo z vlogo žrtve. Kajti »kdo nam zagotavlja, da jutri ne napoči čas, ko bi nas bili znova pripravljeni z motornimi žagami rezati in metati v brezna«. Cerkvi sicer res ne more nihče z gotovostjo zagotoviti, da bodo pravice vernikov in klera v prihodnosti spoštovane. A isto velja za vse nas. Cerkev ni skratka ne bolj ne manj ogrožena od preostale družbe. Mariborski škandal je pravzaprav lep dokaz, da nihče ne more Cerkve tako ogroziti, kot se je ogrozila sama, ko je dala gmotnim interesom prednost pred duhovnimi. Štuhec je na primer molčal vse dotlej, dokler je njegov zavod dobival po 20.000 evrov letne rente iz vsaj na začetku lepih cerkvenih profitov. Drži torej le, da brez »ogroženosti« Cerkev svoje cilje težje dosega.
In vendar bi si lahko izgubljeni ugled sčasoma povrnila tudi brez igranja žrtve in drugih izmikanj odgovornosti. Evropski center za komunikacijo in kulturo ter ameriška škofovska konferenca sta v začetku tega meseca v Varšavi organizirala konferenco o kriznem menedžmentu v Cerkvi. Trideset škofov iz srednje in vzhodne Evrope je poslušalo predavanja o tem, kako se odzvati na zlorabe, pedofilijo, ekonomske škandale v cerkvenih vrstah. Sklepi konference kažejo, da se cerkve po Evropi iz napak učijo. Po poročanju slovenskega predstavnika na tem srečanju, pomožnega škofa Antona Jamnika, so namreč sprejeli tudi naslednja priporočila: igrice, skrivanje in manipulacije se nikoli ne obnesejo, molk le še poveča nezaupanje. Prikrivanje ali ignoriranje težkega položaja ponižuje tako vernike kot širšo javnost in škoduje Cerkvi. V komunikaciji z mediji ni treba biti prestrašen, jezen ali napadalen. In še: brez resnice, zaupanja, iskrenosti je vsakršno reševanje zapleta nemogoče.
Če škofje priporočilom iz Varšave ne bodo prisluhnili, se jim zna zgoditi, da jim jih bo prej ali slej kdo pribil na cerkvena vrata…