In začnem govoriti in govoriti in včasih tudi pisati. Govorim in pišem, kakor da bi kričala, a ker v resnici ne maram kričanja, zgolj malo zašilim glas, da se sliši razburjeno in resno, medtem ko v pisni verziji pozabim na velike začetnice in pike, ohranim pa vejice, vedno. Kdor je zares talentiran, je tudi slovnico in pravopis dobil podarjena z neba, na krožnik, zato vejice spoštuje in jih postavlja prav, četudi potem kdo reče, da jih postavlja z občutkom.
Občutek in talent in sreča in nadarjenost in sveti duh, ki pride z angeli na krilih, potem pa se utekočini v črnilo in v bistvu sam skoči iz tiskarne kot narejena knjiga ali časopisna kolumna, ne da bi morala jaz vmes migniti z mezinčkom, kaj šele s tipkovnico.
