Na tem mestu morda ni odveč opomniti, da je Nádasov esej nastajal v času, ko so Madžari že konkretno zakorakali v »Orbánovo ero«, medtem ko smo bili mi sredi mandata Pahorjeve vlade, torej v začetku zaključka tranzicijske agonije, katere dimenzije razsula je razgalila šele globalna finančna in gospodarska kriza. Morda bi med nastajanjem eseja, torej v času Pahorjeve vlade, še kdo od nas prikimal Nádasovi tezi, da nam je morda vsaj nekako in delno uspelo, vsaj če bi znižali kriterije in se v tistem trenutku primerjali z Madžarsko, pa v naslednji fazi, v času vlade Janeza Janše, verjetno pri nas ne bi našli razmišljujočega človeka, ki bi podpisal to optimistično interpretacijo razvoja države. Konec koncev ni nobena skrivnost, da je bil prav Orbán zgled Janezu Janši, v katero smer in s katerimi sistemskimi ukrepi reprogramirati družbo v avtokratski model, ki je nekako še sprejemljiv za sodobno Evropo.

Potem so se nam zgodili protesti in kot se spodobi za prehodna obdobja, ko se lomijo različne sile in vzorci v družbi, se je slika čez noč ponovno obrnila na glavo. Zdi se, da smo s padcem Janševe vlade odstranili možnost, da bi se po zgledu vzhodnih sosedov po najkrajši poti vrnili v trdo avtokratsko družbeno strukturo s fevdalno strankarsko logiko. Druga nevarnost, da bi zagon protestov padel pod kritično mejo, je danes, dva dni po 4. vseslovenski ljudski vstaji, upamo, prav tako mimo. S tem je osnova za drugi korak, za dejansko modernizacijo družbe oziroma za vstop v neko zrelo fazo, dejansko postavljena. To pa pomeni veliko globlji poseg in vrez v družbeno tkivo. Za prehod iz monološke bipolarne ideološke strukture v dialoško logiko, ki omogoča, da v prvem koraku ozavestimo polje javnega interesa, torej da smo sposobni za lastno dobro pogledati čez osebni interes, da ga v drugem koraku jasno definiramo in nato varujemo, pa je po Nádasu treba ločiti »etiko prepričanja od etike odgovornosti«. Kaj to pravzaprav pomeni?

»Demokratična preobrazba se je zgodila tako, da dojemanje demokracije ni postalo predmet javnega diskurza,« zapiše Nádas in verjetno lahko to tezo pripišemo praktično vsem vzhodnoevropskim državam. Spremenil se je sistem, družbe pa so še naprej delovale po inerciji, torej iz starih vzorcev, ki so bili oblikovani kot preproste strategije preživetja v prejšnjem sistemu. Razlog je preprost. Družbe vzhodnih držav – in to verjetno še posebej velja za nas – se niso mogle nasloniti na izoblikovane in vzpostavljene vzorce delovanja, ker te tradicije in izkušnje preprosto ni, zato je ostala zgolj praktična raven organiziranja vsakdanjega življenja (zdaj že pregovorni: dobro je, kar je dobro zame…). Z drugimi besedami, začaralo nas je potrošništvo, kar je v konjunkturi postalo menda kar sinonim za demokracijo kot tako. Novost je bila le v tem, da se je to po novem lahko dogajalo javno. O različnih modelih in dojemanjih demokracije se ni razpravljalo in govorilo, medije so (vse bolj) polnila prerekanja in navijaške bipolarne ideološke lamentacije, dokler se v nekem trenutku nismo zavedeli, da je okoli nas samo še ravsanje in kričanje. Mimohod monologov brez skupnega dialoškega polja, kjer bi lahko stopili v konstruktivno interakcijo, v vsebinsko argumentacijo.

»Javne razprave, stavke, provokacije, blokade, demonstracije in protidemonstracije so se rodile v znamenju strategij preživetja in si zato niso prizadevale za dogovor, ampak za izključno zmago, zaradi njih sta trušč in zmešnjava postala popolna,« Nádas zaokroži klinično sliko madžarske družbe. Mi smo imeli v tem smislu menda več sreče kot pameti. Korupcijo, proteste in demonstracije smo »odkrili« šele pred kratkim, torej precej za Madžari, kar pomeni, da smo se soočili s temi deviacijami v skrajno zaostreni ekonomski in gospodarski situaciji. Madžari so si namreč v širšem kontekstu konjunkture še lahko privoščili razočaranje »zgolj nad eno politično opcijo« in ne nad politično elito kot tako, kar je posledično ustoličilo Orbána v najnevarnejšem trenutku, tik pred prihodom globalne finančne in gospodarske krize. Nas je doseglo razkošje razsula dvajsetletne plenilske logike, arogance, naraščajoče sovražne in izključujoče atmosfere v tako radikalnem trenutku v vseh mislih, da iskanje rešitve zgolj znotraj ustaljene bipolarne ideološke logike preprosto ni bilo več mogoče. Jasno je bilo, da so pod razsulo podpisani vsi.

Alenka Zupančič Žerdin, ki je na tem istem mestu pred dvema dnevoma zapisala, da »še nihče ne ve, kako natančno naj bi bil videti novi, boljši politično-ekonomski sistem«, vendar da je bistveno, da imamo izoblikovanih »nekaj jasnih načel, glede katerih ni popuščanja. (…) Ne vemo, kaj hočemo, vemo pa, kako bomo to dosegli.« Verjetno je to res edina pot. Nova družbena organiziranost sama po sebi preprosto ne pomeni spremembe, ampak prej prenos starih vzorcev delovanja v neki nov okvir, torej novo poglavje istega. Obrat v zrelo in moderno družbo se dejansko lahko začne le s prvimi vpisi in vzorci, ki se ustvarjajo na ravni posameznikov, identitetnih krogov in družbe. Gre za držo, ki sloni na drugačnih preferencah odločanja, na novi kvaliteti odgovornosti pri vsaki konkretni odločitvi, v vsaki konkretni situaciji. Menda z vsako odločitvijo dejansko vzpostavljamo, da ne rečem izumljamo, temeljne pravne in civilizacijske norme in jih odlagamo v temelje te družbe.