Toda moda, ki nima drugega namena, kot da ljudi prepriča o potrebi sledenja svojim naglo menjajočim se zapovedim, je kmalu poskrbela za preobrat. Wilson je kot navdihovalec sprememb v oblačilni kulturi dobil nevarnega tekmeca v nemškem »stodnevnem« kanclerju in »večnem« zunanjem ministru Gustavu Stresemannu. Kljub kratkotrajnemu krmarjenju Weimarske republike je možu, čigar vlada je sredi oktobra 1923 z vpeljavo »Rentenmark« sklenila obdobje hiperinflacije v osrednji srednjeevropski državi ter takoj zatem onemogočila komunistični prevzem oblasti na Saškem in Thürinškem, naslednji mesec pa je strla še Hitler-Ludendorffov puč v Münchnu, uspelo zaznamovati modne smernice. Dolga suknja, ki jo je etiketa predpisovala ministrom za nastope v parlamentu in na uradnih sprejemih, je bila za sedenje v pisarni skrajno nepripravna; zato jo je Stresemann, ki mu spričo nekdanje zagledanosti v veličino wilhelminskega cesarstva nihče ni mogel očitati republikanskega populizma, zamenjal s suknjičem črne oziroma antracitne barve ter ga kombiniral s sivim oziroma ob žalnih priložnostih temnim telovnikom in kravato ter s slovesnimi črtastimi hlačami. Do leta 1925 je bila nova obleka, ki je dobila ime po svojem izumitelju, že tako običajna, da je postala pravcati zaščitni znak tedaj ponovno cvetoče Nemčije. Ko se je ta po katastrofični dobi hitlerjanskih uniform na zahodu začela ponovno sestavljati v obliki zvezne republike, se je spomnila na svojo demokratično predhodnico tudi z modnimi in etiketnimi zapovedmi. Tedaj je stresemann, ki se še danes uporablja pri slovesnejših priložnostih v Nemčiji in Veliki Britaniji, za nekaj časa dobil ime bonnska obleka.
Neposredno pred drugo svetovno vojno se je demokratični svet navduševal nad »možem z belo kravato« – Pierrom Lavalom, čigar osebna intervencija je septembra 1931, na vrhuncu velike gospodarske krize, rešila britanski funt pred zlomom. Pozneje, ko je politik, čigar priimek se tako z leve kot z desne bere enako, zaradi kolaboracije postal zloglasen, je tudi njegov poseg v modo postal neaktualen. Bela kravata je obveljala za rekvizit zahrbtneža, čigar edina vrlina je to, da je že na prvi pogled videti, kar je.
Slovenski politiki doslej po modni plati med rojaki niso pritegovali posebne pozornosti. A drugod so tozadevno želi opazne uspehe. Anton Korošec je bil v kraljevski Jugoslaviji človek za vse položaje in kombinacije: medtem ko so ga v zatohli Ljubljani zaradi vodenja notranjega ministrstva smešili kot mašnika z žandarsko kapo, so mu v prepišnem Beogradu nadeli vzdevek Lepi Tonček. Ministrski frak je tamkaj v javnosti nosil tako samozavestno kot albo in kazulo v (pol)zasebnosti ponižno. Mož je vedel, da je svet zapletenejši, kot učijo pismouki, ki trdijo, da nasprotujoče si izjave ne morejo držati hkrati. Pregovora Obleka dela človeka in Obleka ne naredi človeka sta npr. univerzalno veljavna – in to vsak hip. Če se naslonimo na modrost svetega Ciprijana, lahko rečemo, da moda po eni strani ubija, kar je v posamezniku večnega, vendar nič od tega ne more tudi pokončati.
Komunistična Jugoslavija za politično nošo ni bila posebno srečna dežela. Maršal Tito je namreč vseskozi rad posnemal kralja Aleksandra ter se med ljudmi pogosto kazal v uniformi. Če je v Marseillu umorjeni monarh zaradi ureditve srbsko-bolgarskih odnosov leta 1934 veljal za vojaka miru, se je njegov naslednik v hierarhiji militantnega pacifizma povzpel kar do najvišje stopnje. Kralj Aleksander je pač uspel skleniti le balkanski pakt... Maršal miru ga je v novih razmerah obnovil ter skušal razširiti cono sodelovanja med državami še na druge celine. Da bi bil pri tem kar najbolj prepričljiv, je od nekdanjega predsednika kraljevske vlade Milana M. Stojadinovića prevzel geslo Tujega nočemo, svojega ne damo. Jugoslovanski revolucionarji so očitno bili virtuozni kopisti.
Po letu 1991 je s svojimi oblačili vzbudil pozornost Borut Pahor. V Bratislavi so junija 2013 ugotovili, da je čez dan »šupak« [razcapanec], na večer pa »elegan«. A slovaška izkušnja, ki je pokazala, da prepoznavnost ni tako imenitna stvar, kot se na splošno misli, je našega predsednika razkrila kot skrajno simpatično osebnost: napake dela le zato, da se iz njih kaj nauči. Tega pa ni mogoče reči za politike, ki dandanes prevzemajo že opuščeno Pahorjevo dnevno nošo. Roko na srce: slednja res ne more biti sodobni nadomestek za dostojanstveni stresemann, katerega rabo je etiketa nekoč dovoljevala do 17. ure.
Povejmo naravnost: neposrečeno je, da Alenka Bratušek opušča svoj prvotni, pri Jomu Kenyatti navdihujoči se leopardji slog in se zateka k bivši dnevni opravi našega predsednika. Slovake razburjajoči pahor, ki kavbojke kombinira s kosi oblačil, katerih barve in vzorci se podajo kvečjemu kakemu energičnemu ministru za delo (denimo Andreju Vizjaku), je dober le za vzbujanje pozornosti... Slovensko modo za vas in mesto – tj. za nas – torej ta hip diktira le težnja po prepoznavnosti. A ta je grob okusa. Na njem moremo le izjemoma početi kaj lepega – npr. molče poslušati Il silenzio v izvedbi nepozabnega »moža z zlato trobento« Eddia Calverta.
