Gillardova je vodjo desnosredinske opozicije Tonyja Abbotta ozmerjala z mizoginom in seksistom. In kaj neki je storil nesrečni Abbott, da si je zaslužil premierkin gnev? Je poslanske kolegice morda poslal na obvezni pregled mednožja, tako kot Pavle Rupar Majdo Potrata in Majdo Širca? Jim je zabrusil, da je njihova težava, ker niso tudi »dame, žene in matere«, kot je Katarini Kresal očital Miran Györek? Jih je poskušal naučiti, čemu naj v sporih s partnerji utihnejo, kot so pred dnevi storili na Planetu Siol? Ali je morda svetohlinsko modroval o poslanstvu mater, o čemer je kakšno debelo prijavil že vsak drugi poslanec SDS ali NSi? Nič od tega. Abbott si je drznil v parlamentu izraziti le mnenje, da za seksiste in mizogine ne bi smelo biti prostora v hramu demokracije. Natanko tako: ženskam je (verbalno) stopil v bran. Njegove besede so namreč letele na že odstopljenega predsednika parlamenta Petra Slipperja, ki je neki svoji sodelavki poslal vrsto vulgarnih seksističnih pisem. V Sloveniji bi bil Abbott bržkone pohvaljen za svojo (leporečniško) držo. Ne pa tudi v Avstraliji.

Če Abbott misli, da za seksiste in mizogine ni prostora v parlamentu, je bila jasna Gillardova, potem naj najde list papirja in nemudoma napiše svojo odstopno izjavo. Človek, ki si drzne izreči, da je splav za ženske najlažji izhod iz težav, ki ženske najraje predstavlja kot likajoče gospodinje in si upa postaviti se zraven transparentov s pozivi volilcem »znebite se čarovnic« (ditc the witch), je sam mizogin in seksist. In če ne ve, kaj sta mizoginija in seksizem v moderni Avstraliji, naj vzame v roke ogledalo in se prepriča, je še pribila.

Premierko so domači mediji in politični analitiki hvalili in sekljali; siolneti in boštjaniturki, ki takojci uganejo gospodarjeve želje, so pač svetovni pojav. Med drugim so ji očitali, da ne loči med mizoginijo – sovraštvom do žensk – in seksizmom , kajti ni nujno, so jo poučili, da seksist sovraži ženske. Larifari, so zarohneli nazaj feministke in feministi. Seksizem je za mizoginijo to, kar je antisemitizem za sovraštvo do Judov – humus ali kalni ribnik, v katerem se lahko sovraštvo nemoteno razrašča. Nikarte se sprenevedati torej. Še korak naprej so naredili v uredništvu ene najuglednejših založb, ki izdaja slovarje. Pojem mizoginije, so napovedali, bo po novem »poleg ali namesto« patološkega sovraštva do žensk vključeval tudi zakoreninjene predsodke do žensk. In kaj so na vse to porekli Avstralci? Gillardovi je popularnost tako med ženskami kot med moškimi zrasla za impresivnih pet točk...

In pri nas? V Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki so ga uredniki pospremili na pot z željo, »da postane kulturni instrument za naše umsko življenje nasploh«, najdemo le izraz mizogin v pomenu 'sovražnik žensk'. Dodana mu je nadvse kratka razlaga: postati mizogin / literarni mizogin. Mizoginija, ki jo premore celo stari dobri Verbinc, ni niti omenjena. Naključje? Bolj verjetno je, da tudi jezikovna norma ni imuna za ideološke kontaminacije. Kakor koli, mizoginija je že dolgo skrita močvara v slovenski duhovni gmajni, kjer se šovinistične piranhe šemijo v zlate ribice, patriarhalne žabe pa v občutljive prince. Seksizem nastopa bolj ali manj kot normalno stanje duha. Najhuje je, da ga komajda še prepoznavamo, kaj šele da bi ga dosledno in sistematično preganjali.

Ženske v Evropi danes doživljajo podobno usodo kot Američanke po drugi vojni. Ko so se iz bitk vrnili ranjeni brezposelni moški, so jim morale prepustiti svoja delovna mesta, odgovornost za svojo eksistenco in svoje upe. Kriza je pač vedno dobrodošel izgovor za potiskanje žensk tja, od koder so se s težavo izkopale – v odvisnost od drugih, vseeno ali moških, ali otrok, ali države. Ni naključje, da povsod po Evropi varčevalni ukrepi najbolj prizadenejo ženske in posledično otroke; seksizem gre vštric s protižensko politiko. Od leta 2009 do leta 2011 se je število tistih, ki živijo pod stopnjo tveganja revščine, povečalo za enormnih 50.000 (z 223.000 na 273.000). Samo še v Španiji je število revnih zraslo hitreje. In kateri spol je bil najbolj prizadet? Ženske kajpada. Delež višje- ali visokošolsko izobraženih žensk, starih od 30 do 34 let, je v Sloveniji 44-odstoten in eden najvišjih v EU. Moških z diplomo je le 26 odstotkov. In vendar je delež žensk na vodilnih mestih v gospodarstvu podpovprečen, le 23-odstoten. Nam gre tudi zato gospodarsko tako dobro? Med družbenimi skupinami, ki jih revščina najbolj ogroža, so enostarševske družine – med temi je največ mater z otroki – ter samske, starejše in invalidne ženske. Z veliko verjetnostjo lahko ugibamo o tem, koga bo najbolj prizadelo odpuščanje v javnem sektorju. Bodo odhajali ravnatelji ali učiteljice v podaljšanem bivanju, redni profesorji ali lektorice in asistentke, vodje sektorjev ali nižje uradnice? Pustimo se presenetiti, bi rekel cinik.

Ko so na državno sofinanciranem portalu Planet Siol objavili že omenjeni abotni predsocialistični tekst o jezikavih ženskah, ki da ne znajo nadzirati svojih čustev in zato ne morejo trezno reševati sporov s partnerji (jap, znano je, da največ umorov med čustvenimi izbruhi besa, ljubosumja in gospodovalnosti zagrešijo ženske), ga je poleg tviterske skupnosti promptno obsodil le filozof in bloger Boris Vezjak. Siolovi uredniki so ga na hitro umaknili. Nevladne organizacije so molčale, politika je molčala, Cerkev je molčala. (Mimogrede, škofu Mahniču, ki je ženske videl le v funkciji mater in pokornih soprog ter sprl Slovence za dolgo vrsto desetletij, se obeta, da postane svetnik, postopek kanonizacije se je že začel.) Ta molk pa je natanko tisto, kar konservativna politika ta trenutek, »ko so na dnevnem redu pomembnejši problemi«, potrebuje. Le ob pristanku na to, da se prava pot lahko najde s pomikanjem nazaj – očitno vse tja do srednjega veka – kot nas poskuša prepričati premier, bo mogoče razgraditi vse povojne pridobitve, tudi sadove boja za neodvisnost žensk. Janša je namreč pozabil povedati, da je lestev, s katero se bo mogoče povzpeti iz prepada, v katerega bomo pri »hoji nazaj« pocepali, pripravil le zase, za svoje sorodnike in strankarske kompanjone. Drugi lahko le nemočno čakamo na dovolj zoprno Julio Gillard.