‘Ni pomembna država, v kateri živiš, in niti tvoja nacionalnost, pomembno je, da sobivaš z drugimi in da se z njimi obnašaš kot človek.« Istrski pisatelj Milan Rakovac ima kristalno jasne ideje. Gradi svoj imaginarni svet že več kot štirideset let, od trenutka, ko je vzel v roke knjigo Boljše življenje. Kultni istrski roman se osredotoča na težko izbiro v povojnem času redefinicije meja v Istri. V izvodu, ki ga je podaril Rakovcu, je Fulvio Tomizza napisal posvetilo v mešanici slovenščine in hrvaščine: »Brate moj, smo ali nismo?« Takrat je imel Milan Rakovac štirideset let, bil je uveljavljen in nagrajevan pesnik, soustanovitelj Čakavskega sabora, odgovorni urednik Glasa Istre, televizijski urednik in pomočnik takratnega ministra za kulturo Stipeta Šuvarja.
Uveljavljen in uspešen človek, čaščen sin padlega narodnega heroja. Mirno bi lahko bil nacionalna ikona hrvaške Istre. Še en nacionalist med nacionalisti. Izbral je drugo pot, ker je takrat izgubil svoj notranji mir, odkril samega sebe, svoje travme in travme celotne obmejne regije. Hotel je narediti tisto, kar je pred njim storil Fulvio Tomizza, se pokesati na svoj način za vse, kar se je hudega zgodilo. Njegov odgovor je bil »Riva i druži« (Prihajajo tovariši). Čudovita knjiga, ki opisuje večetnično istrsko stvarnost. Začel jo je pisati med sestanki izvršnega sveta nove, skoraj izključno hrvaške občine Pulj, kjer je bil podpredsednik. Najlepši prizor romana je srečanje dveh vdov, mater dveh majhnih otrok. Ena je prišla živet v mesto, druga se pripravlja za odhod. Sedita in se pogovarjata ob mizi v hiši, kjer bo ena od njiju živela, druga pa jo za zmeraj zapustila. Rakovčevo sporočilo je jasno. Treba je ustvariti pogoje, da matere ne bi več jokale. O tem Rakovac razmišlja že vse življenje in vsak dan skuša ustvariti razmere, da se to ne bi več zgodilo.
Tako kot Tomizza tudi Rakovac želi premikati zidove in snemati maske. Cilj je uresničiti sanje svojih najplemenitejših prednikov, iskati harmonijo, medkulturnost in internacionalizem v prepričanju, da imajo mediteranski narodi skupen spomin, ki korenini globoko pred monoteističnimi religijami, imperiji in nacionalnimi miti. Visoki in zahtevni nameni, ki so že petindvajset let doseženi vsaj enkrat na leto. Maja, v času, ko Trst, Koper in Umag gostijo Forum Tomizza. Čezmejno srečanje, ki si ga je Rakovac s somišljeniki izmislil, da bi počastili Tomizzo ob njegovi smrti in negovali njegovo duhovno zapuščino.
Letos bodo slovenski, hrvaški, italijanski in drugi intelektualci razmišljali o Slovnici pozabe. Ob meji, kjer ima vsak svoj selektivni spomin in kjer vsi poudarjajo krivice, ki so jim jih povzročili drugi, ima spomin močan in potencialno nevaren naboj. Tu se ustvarjajo nacionalni miti, tu se utrjujejo meje in gradijo zidovi, ki bi nas obvarovali pred sosedi. Prav zaradi tega potrebujemo spomin, prav poseben spomin, v katerem bi vsak lahko uzrl vse grozote, ki so bile drugemu storjene v imenu njegovega naroda. In vendar ima naš prostor tudi pravico do pozabe in do nove skupne prihodnosti. Težje jo bomo ustvarili, če nas bo zgodovina še kar naprej obremenjevala. Graditi na zgodovinskih zamerah in se zgolj okoli teh nacionalno in politično definirati je seveda bistveno lažje kot razmišljati o skupni prihodnosti.
Zavedati se je treba, da je identiteta na meji premična, prožna in kompleksna. Splitčan Enzo Bettiza, slavni dopisnik italijanskih časopisov iz Moskve, je o sebi zapisal, da je bil zaznamovan s srbskimi vplivi v otroštvu, italijanskimi v puberteti, hrvaškimi v mladosti; tem so se kasneje pridružili še germanski in ruski elementi. Vse to mu je dajalo prave evropske korenine. Ko so ga o tem vprašali na hrvaški televiziji, je v svoji splitski varianti srbohrvaščine izjavil, da je pravi mešanec, bastard. Tako je v krajih, kjer se različne kulture dotikajo in kjer vplivajo druga na drugo. Niso pa vsi mešanci, eni so tudi tukaj nacionalno čistokrvni. A pogosto tak čistokrvni Hrvat ali Italijan na pogrebu sorodnika ali na poroki sreča nečakinjo ali strica, ki je pravi, čistokrven slovenski sorodnik.
Danes se bo še enkrat v Trstu začel Forum Tomizza. Milan Rakovac, Irena Urbič, Neven Ušumović in Martin Lissiach bodo ustvarili ozračje, kjer bo vse tako, kot bi ob mejah moralo biti. Vsi bodo (lahko) govorili o vsem. Milan nam bo spregovoril v svoji posebni mešanici hrvaščine, slovenščine, istrščine, istrobeneškega narečja, italijanščine in angleščine, mi pa ga bomo razumeli brez posebnih težav. Potem bomo nadaljevali v Koper in Umag. Metaforično bomo prehodili »enoten Tomizzev kulturni prostor«, ki je zaznamoval ljudi, ki tukaj živijo in gojijo poseben odnos do tega kraja. Magični svet, ki živi še danes.
Prejšnji teden se je v svoj Umag vrnil Baby Lasagna. Novo pop zvezdo so pričakale navdušene ljudske množice. Istro je skoraj popeljal na vrh Evrope. Pel je o mladeniču, ki zapusti domače ruralno okolje, da bi odšel v svet s strahom in radovednostjo pred to veliko spremembo. Hiter tempo, nori ples in v ozadju istrska pokrajina, čipkasta srajčka, savudrijski svetilnik in stara potovalka. Umetnostne zvrsti se lahko spremenijo, istrske zgodbe pa ostajajo, kot vedno, zmeraj iste: opevajo navezanost na zemljo, boleče slovese in novo upanje. Tomizza in Rakovac živita tudi v novi generaciji. Pustila sta pečat in njuna zapuščina živi naprej. Sporočilo je jasno: ne jokajte, samo plešite. Rim tim tagi digi dim tim tim.
