Nogomet je igra, ki je zaznamovala moje življenje in vplivala na moje dojemanje sveta. Odraščanje na vasi je v takratnih časih za otroke pomenilo prikrajšanost za številne aktivnosti, ki jim omogočajo razvoj sposobnosti. Maribor je bil za nas oddaljen skoraj svetlobna leta, tako da smo na primer o glasbeni šoli lahko le sanjali. Ker tudi šola ni ponujala nobenih aktivnosti, starši pa seveda niso imeli časa, smo bili prepuščeni sami sebi in lastni iznajdljivosti. Gledano z današnjimi očmi smo imeli otroštvo, ki ga pedagogi in razvojni psihologi priporočajo današnjim otrokom. Njihov prosti čas je namreč v veliki meri sprogramiran tudi po (dobronamerni) želji staršev, toda potem dirjajo od ene dejavnosti do druge. No, še slabše se godi tistim »nedirjajočim« otrokom, ki veliko časa prebijejo pred ekrani.
Naše dejavnosti je določala domišljija, ki je »iznašla« vse, od lovljenja rib v vaškem potoku do kopanja v deroči in nevarni Dravi. Za fante je bila v vrhu priljubljenosti igra, ki je tudi v takratnih časih imela status »kraljevskosti«: nogomet. Moja vas je na srečo premogla nogometno igrišče. To je resda bilo bolj travnik, a vseeno smo se vneto podili za žogo. Pri tem je vas imela le eno žogo, ki je bila iz usnja, vsi pa smo igrali bosi. Tisto žogo so, kot smo vsi vedeli, hranili »Partljičevi« in ko so mi jo enkrat dali v hrambo, da jo namažem s pasto za čevlje, sem bil nekaj časa kakor v nebesih.
Kmalu sem zaigral za vaško ekipo, mikati pa so me začeli seveda tudi ogledi tekem Maribora. Tako sem pri desetih letih preprosil očeta, ki mu je bil nogomet sicer res zadnja briga, da naju je s sestro odpeljal na tekmo takratne druge jugoslovanske lige. Velikokrat se me je sicer usmilil sosed, s katerim sva z mopedom odbrzela na tekmo.
V srednji šoli smo s sošolci večkrat odhajali na tekme prve jugoslovanske lige in spremljali obračune z jugoslovanskimi velikani Crveno zvezdo, Partizanom, Hajdukom, Dinamom. Na teh tekmah se je redno zbralo tudi po več kot deset tisoč gledalcev, kar je najbrž nepredstavljivo za današnje čase. Poleg velikega števila gledalcev je bilo še nekaj za današnje čase nemogoče: takrat ni bilo nobenih varnostnih pregledov, saj še ni bilo navijaških skupin in posebnih con zanje, kaj šele pirotehnike.
Danes nogomet spremljam bolj »kavčarsko«, včasih pa le grem na tekmo v Ljudski vrt. Ko sem na tekmi, se seveda prelevim v navijača, ki »kibicira«. S težavo pa sem prenašal nepotrebne izpade Viol, ki so šle velikokrat prek meja primernega navijanja in glasno ponavljale: Mi smo Maribor! Velikokrat sem sam pri sebi napovedal, da se bo preveliko toleriranje Viol s strani kluba končalo tako, kot se je v Murski Soboti, to pot na srečo brez ljudskih žrtev. Ne bom na veliko ponavljal številnih zapisov o neustreznem varovanju, divjaških navadah Viol, ločenem in nesorazmernem kaznovanju obeh klubov za tekmo v Murski Soboti s strani NZS, kar je v Mariboru prineslo še dodatno nezadovoljstvo z NZS, ki zdaj že lep čas vztrajno vse tekme državne reprezentance organizira v Ljubljani, o neprimernem delegiranju sodnikov za tekme v Mariboru itd. O tem že čivkajo živčni vrabci na strehi, spremeni pa se nič.
Občutljivost in povezanost Maribora z nogometom pa ima še drugo ozadje. Po razpadu Jugoslavije je mesto doživelo največji padec, potem ko je bilo med največjimi industrijskimi mesti v nekdanji državi. Prepoznavnost mesta so predstavljali Tam, Metalna, Elektrokovina, MTT itd., na katere so bili Mariborčani ponosni. Z razlogom. Obenem so podjetja pomenila tudi identiteto mesta. Propad omenjenih velikanov je prinesel izgubo ponosa in dolgoletne identitete. Izjemna brezposelnost je zamajala mesto, kar so zaznali in žaljivo na derbiju z Olimpijo v Mariboru s transparentom izrazili tudi Green Dragons, ko so ob koncu boleče tranzicije na transparent zapisali: »Saj bi vam čestitali prvi maj, pa ste vsi brezposelni.«
Maribor je v devetdesetih letih »krvavo« potreboval nekaj, kar bo prineslo uspeh in razpoznavnost. Uvrstitev v ligo prvakov leta 1999 je mesto obnorela: ni ga bilo Mariborčana, ki ne bi ponosno vedel za ta uspeh. Maribor je postal nogometno mesto in z dvignjeno glavo smo hodili po Sloveniji. Kasnejša še dvakratna uvrstitev v ligo prvakov (in tri v ligo Evropa) je samo dodatno pripomogla k mariborski samozavesti, vsaj nogometni.
Danes je mariborski nogomet kar daleč od pretekle slave, čim prej potrebuje ponovni vzpon. V nasprotnem primeru bo mesto izgubilo pomemben element identitete in ponosa. Ob tem pa čaka klub še dodatna in težka naloga, ki je doslej ni dobro opravil: ureditev odnosov z Violami v smeri primernega navijanja, saj bo v nasprotnem primeru še več tekem pred praznim stadionom. Mlačen odziv kluba po dogodkih v Murski Soboti ni dober uvod k spremembi navijaških navad. Ureditev odnosa z navijači pa je nujna, saj brez njih pač ni pravega nogometa. Najlepše se je to pokazalo na sobotni tekmi z Domžalami, ko je prvih deset minut tekme potekalo brez navijanja Viol in je bilo vzdušje skoraj takšno, kot da bi bili na pogrebu.
Da pa mi nenogometni mariborski navdušenci ne bodo zamerili: seveda je Maribor tudi Borštnikovo srečanje, izjemen balet s Clugom, festival Lent pa še marsikaj, kar prinaša identiteto mesta. Da bodo lahko Mariborčani za vse našteto večkrat glasno, strastno, močno, ponosno in samozavestno rekli: »Mi smo Maribor!«
