Njegovi nasprotniki že desetletja neuspešno napovedujejo njegovo dokončno politično slovo. On pa jih je znal vedno presenetiti in prebroditi vse težave. Večkrat je dokazal, da še ni čas za selitev v zgodovino.
Že nekaj časa boleha za levkemijo, zdaj ima resne težave zaradi pljučnice. Njegov krog zatrjuje, da je dobre volje in da razmišlja o prihodnosti. Pravijo, da se stanje izboljšuje. V njegovi rezidenci v predmestju Milana pa je že dalj časa pripravljen veličasten mavzolej, zgrajen v začetku devetdesetih. Ko bo prišel čas, bo tam v sarkofagu počival za večno.
Silvio Berlusconi se je leta 1994 pojavil na italijanski politični sceni z retorično mojstrovino. Uporaben diskurz, ki se ob vsakem novem obrazu v politiki obnese tudi danes: »Italija je dežela, ki jo ljubim. Tu imam svoje korenine, svoje upe, svoja obzorja. Tu sem se podjetniškega poklica učil od svojega očeta in od življenja. Tu sem se naučil strasti do svobode. Za pohod v politiko in ukvarjanje z javnim dobrim sem se odločil, ker nočem živeti v neliberalni državi, ki jo vodijo nezrele sile in ljudje, tesno povezani s politično in ekonomsko propadlo preteklostjo.«
Skoraj desetminutni govor je bil predvajan na vseh televizijah tik pred večernimi dnevniki. Vse je bilo domišljeno, do zadnjega detajla: besede, obleka, kravata, miza, ozadje. Že mesece prej je bila Italija preplavljena s plakati s skrivnostnim sloganom »Naprej, Italija«, geslom, ki so ga uporabljali nogometni navijači vse od zmage na svetovnem prvenstvu leta 1982. Vsebine ni bilo, marketinški prijem pa je bil vrhunski. Berlusconi je »za pohod v politiko« angažiral del svoje podjetniške strukture, ki se je ukvarjala z oglaševanjem. Nova stranka je pripeljala v parlament in vlado svoje tesne sodelavce. Druge kandidate za poslance pa so izbrali s pravimi avdicijami. Vrata parlamenta so se na stežaj odprla za urejene moške in lepe ženske. Politika je potrebovala nove obraze brez političnih izkušenj in brez vsebine. Vzorec se znova in znova ponavlja tudi drugod, povsod, kjer se nenehno iščejo novi politični obrazi. V Sloveniji imamo v tem pogledu bogate izkušnje.
11. maja 1994 je bila imenovana prva Berlusconijeva vlada. Teden dni zatem je Milan v Atenah osvojil ligo prvakov. Premagal je Barcelono s 4 proti 0. Fantastična zgodba o uspehu za človeka, ki je imel namen temeljito obnoviti svojo domovino. Stvari so se takoj spremenile, vsaj navidezno. Dolge, dolgočasne in vsebinske politične razprave so počasi splahnele. Namesto teh se je pojavil nov politični jezik, ki je zvenel kot oglas. Dinamične in plehke debate so preplavile televizije, politiki so postali medijske zvezde in večerne oddaje so nadomestile parlament. Nov slog v različici »fast food« politike: upokojencem so obljubili milijon lir na mesec, razglašeno je bilo, da se bodo odpirala nova delovna mesta, in prodajali so sanje, da lahko prav vsak obogati s svojo iznajdljivostjo, trudom in nekaj sreče. Dovolj je bilo togih politikov, lenih državnih uslužbencev in preveč zaščitenih tovarniških delavcev. Čas je bil za neoliberalno preobrazbo Italije, čas je bil za podjetnike, tudi za tiste, ki so opravljali povsem enaka dela kot njihovi zaposleni. Recept je bil učinkovit, saj so prav ti samostojni podjetniki brez dopusta, bolniških in drugih ugodnosti lahko veselo delali več in zaslužili manj denarja.
Berlusconi je v očeh množic postal simbol uspeha. Okoli njega so se vrtela lepa dekleta, nekatere so celo dobile pomembne funkcije v državi. Skratka denar, ženske in nogomet. O tem je bolj ali manj sanjal vsak povprečen Italijan.
Italijanska ekonomska elita, sestavljena iz dedičev bogatih industrialcev, ki so iz generacije v generacijo gradili svoje uspehe, ga v resnici nikdar ni sprejela medse. Imeli so ga za navadnega povzpetnika. Politični nasprotniki so ga imeli za nadutega vsiljivca, ki ni spadal v institucionalni prostor, še manj pa na vrh države. Mnogi so ga prezirali. Desnico je pripeljal na oblast v trenutku, ko so vsi mislili, da je dokončno premagana. Zgodovinar Antonio Gibelli njegov fenomen nazorno opisuje kot izraz globokih tendenc italijanske družbe, v času globalizacije prisotnih na vsem Zahodu. Berlusconijeva Italija se je tako oddaljila od svoje povojne zgodovine. Antifašistični temelji in hegemonistična levičarska kultura so postali vedno bolj brezpredmetni. Na eni strani je skušal oblikovati državo po svoji podobi in v skladu s svojimi osebnimi interesi, na drugi je Italija postala prizorišče, v katerem se je poskušalo uvesti avtoritarno demokracijo, ki postavlja pod vprašaj institucionalno ravnovesje in same ustavne temelje države.
Na koncu korenitih sprememb ni bilo in trda delitev oblasti med izvršno, sodno in zakonodajno ni bila načeta. Začrtal pa je pot za druge. Postal je politični model v Evropi in svetu. Priročnik za stare in nove politike. Marketinški prijemi, medijska manipulacija, lepa dekleta, kolegi iz podjetja na vladnih položajih so postali vsakdanja politična praksa.
Tudi pri nas, z desnimi in levimi vladami. Vsi hočejo oblikovati državo v skladu s svojimi (osebnimi) interesi. Prvi so od njega pobrali avtoritarnost, drugi politiko brez vsebine. Oboje deluje. Na veliki petek so ga imeli za mrtvega, danes trdi, da je oživel.
Mi smo Berlusconijevi, Berlusconi je naš.
