V sredo me je po predavanju obkrožila gruča zaskrbljenih študentov. Ni jih zanimalo, kaj bo na kolokviju naslednji teden, pač pa natanko ista tema, s katero je poslanec SDS Branko Grims nekaj ur kasneje v državnem zboru »moril« novega predsednika vlade Roberta Goloba: koliko podjetij se bo izselilo iz Slovenije zaradi napovedanih višjih davkov?
Moj odgovor je bil zelo kratek. Nič.
Zakaj ne? Ker so davki, ki skrbijo podjetnike oziroma menedžerje in ki naj bi jih nova vlada spreminjala, v Sloveniji nižji ali povsem primerljivi kot v sosednjih ali primerljivih državah.
Poglejmo primerljive podatke v podatkovni bazi OECD. Pri davku od dobička ima Slovenija z 19 odstotki peto najnižjo davčno stopnjo med 37 članicami OECD. Ob upoštevanju davčnih olajšav pa je po efektivni davčni stopnji Slovenija prava davčna oaza. Za primerjavo, v Avstriji zakonska stopnja davka na dobiček znaša 25 odstotkov, v Nemčiji 29,83, na Slovaškem 21, na Češkem in Poljskem pa je enaka kot v Sloveniji. Le na Madžarskem je zelo nizka, zgolj devet odstotkov. Vendar dvomim, da bi si veliko podjetij želelo prenesti sedež dejavnosti v državo s tako nepredvidljivim poslovnim okoljem, kot je Madžarska. Sploh po potezi Orbana ta teden, ko se je odločil za nacionalizacijo »ekstra« dobičkov bank in multinacionalk.
Slovenske podjetnike bolj kot davek od dobička prav zares skrbi davek na dividende oziroma davek na kapitalske dobičke. Ker so podjetniki, ki si želijo nekoč izplačati dividende oziroma prodati podjetje. Toda tudi tukaj je obdavčitev v Sloveniji nižja od povprečja OECD-držav. Tukaj je treba upoštevati dvojno obdavčitev – najprej podjetje plača davek od dobička, nakar morajo fizične osebe, ki si izplačajo dividende ali ko prodajo svoj kapitalski delež, plačati še cedularno dohodnino (ta je do novele dohodninskega zakona znašala 27,5 odstotka, zdaj pa znaša 25). Ta kombinirana davčna stopnja znaša v Sloveniji 41,3 odstotka, s čimer se uvrščamo v spodnjo tretjino OECD-držav. V Avstriji ta kombinirana stopnja znaša 45,6 odstotka, v Nemčiji 48,3, v Franciji pa 51.
V višegrajskih državah je ta kombinirana obdavčitev kapitalskih dobičkov sicer nižja, vendar je to bolj jalova tolažba za naše lastnike kapitala, saj morajo davek na kapitalske dobičke plačati v državi, kjer so davčni rezidenti. Tudi če bi prenesli sedeže podjetij denimo na Madžarsko, bi ob repatriaciji dobičkov trčili ob slovensko davčno stopnjo na dobiček iz kapitala.
Poglejmo še premoženjske davke, ki so najbolj burili duhove v predvolilnem času in po podpisu koalicijske pogodbe. V slednji je najava, da naj bi vlada uvedla progresivno obdavčitev premoženja. Najprej je treba povedati, da je po zbranih direktnih davkih (na dohodke in dobičke) in posrednih davkih (DDV in trošarine) Slovenija okrog povprečja držav EU. Slovenija pa odstopa od povprečja šele pri premoženjskih davkih, ker jih praktično nimamo. V povprečju članice OECD poberejo za 1,8 odstotka BDP-davkov na premoženje, Francija kar 3,9, Slovenija pa le za 0,6 odstotka BDP. V Sloveniji nimamo nepremičninskega davka, imamo le nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, ki pa je zgolj simbolične narave.
Uvedba nepremičninskega davka je torej logična poteza z vidika približevanja davčne strukture tisti v razvitih državah, hkrati pa predstavlja nujen vir za financiranje prihodnjih potreb zdravstva in dolgotrajne oskrbe. Pri tem seveda velja slediti praksi držav, da je nepremičnina, v kateri gospodinjstvo prebiva, izvzeto iz davčne osnove. Vanjo pa se štejejo nepremičnine, ki so bile kupljene zaradi investicijskih namenov ter se bodisi oddajajo ali pa so prazne. Seveda je smiselno, da se to premoženje obdavči po neki razumno nizki davčni stopnji, saj lastnikom prinaša dobiček. Ta davek torej ne bremeni spodnjih 80 odstotkov gospodinjstev, pač pa le tiste z velikim premoženjem.
Kot vidite, ni nobenih davčnih razlogov za beg podjetij. Tudi če bi bili, pa se je treba zavedati, da tujina ni nič bolj podjetniško prijazna, ko sešteješ nove izzive s poslovanjem v tuji in težave z davčnim poročanjem v domači državi. Predlagam, da se tisti, ki najbolj grozijo z begom, seznanijo z izkušnjo Ivana Simiča, najbolj znanega davčnega svetovalca pri nas in sedanjega direktorja Fursa, po selitvi sedeža podjetja na Ciper. Po zahtevanih intervalih bivanja v novi davčni rezidenčni državi ter mukotrpnem in obsežnem ukvarjanju s poročanjem slovenskemu Fursu je hitro ugotovil, da se selitev v davčno oazo ne izplača. Razen če ste zelo zelo premožni.
Po pojasnitvi teh osnovnih dejstev so študenti postavili logično vprašanje: ja, če je tako, zakaj pa potem podjetniki ustvarjajo takšen hrup okrog tega? Tudi odgovor je povsem logičen: zaradi folklore in graditve pogajalskih pozicij. Gospodarska in podjetniška združenja ter posamezni podjetniki logično ustvarjajo velik hrup pred nastopom dela nove vlade, da bi prek medijskega pritiska vplivali na vlado, da slučajno ne bi česa spreminjala na slabše pri davkih oziroma da bi omilila svoje morebitne namere. Enako bodo naredili tudi različni sindikati. Rožljanje z grožnjami o begu podjetij in stavkami so pač logična folklora pri tem grajenju pogajalskih pozicij.
Zgodilo pa se ne bo nič. Nobenega bega podjetij ne bo.
Ne glede na to bi bilo smiselno, da vlada ohrani sedanje administrativne olajšave, kot so normirani s. p., ter uvede dodatne poenostavitve, ki bi zmanjšale stroške podjetjem in rezultirale v višjih fiskalnih prilivih. Hkrati pa ob nepremičninskem uvede ali dvigne davke na nezdrav način življenja, torej na hitro prehrano, sladke pijače, alkohol in tobak.
