Ljubljana je največje mesto v državi in premosorazmerno tudi mesto z največ bedastočami. Ena takih, najbolj tipično prestolničnih, je megalomanija. Če so bili župani pred Jankovićem do dna okuženi s tem, da je treba čim manj narediti, je Janković do konca inficiran s tiste vrste megalomanstvom, ki je tako značilno za vse majhne in provincialne. Z vso ihto nam skupaj s podžupanom Koželjem že leta dopovedujeta, da je edini možni razvoj Ljubljane ta, da se javni in zasebni denar vlaga v dve stvari: v obnovo stare Ljubljane, ki vse bolj trdi od muzealsko-diznilendskega prijema, in v mega konstrukcije, ki naj bi mesto spremenili v metropolo (s prav to vaško mentaliteto).
Posledici te obsesije sta dve: center postaja Potemkinova vas, ki turiste prepričuje, da so v »najlepšem mestu na svetu«, le da jih za noben denar ne gre izpustiti iz obroča, ker bi že v spodnji Šiški, Bežigradu in na Viču, da o bolj oddaljenih predelih ne govorimo, zagledali najgrše soseske na svetu, take, v katere se nožica dandijevskega podžupana nikoli ne poda. Medtem ko necentraši plačujemo centrske solarne kante za smeti, imajo drugi mestni predeli težave s pitno vodo in kanalizacijo. Medtem ko v centru ulice čistijo prometa, hkrati pa – nelogično! – množijo parkirne hiše, namesto da bi jih gradili na začetku vpadnic, da bi zadržali migrantski promet, se divje parkiranje prestavlja v »neugledne«, gosto poseljene soseske v prvem krogu zunaj obroča. In te meščane je MOL enostavno prepustil gneči, prepustil jih je denacionalizacijskim upravičencem, ki jim pozidanih zemljišč niso vrnili v naravi, so jim pa vrnili zelenice (??!), ki jih zdaj oni ali pa že novi lastniki spreminjajo v zasebna parkirišča (primer Stare cerkve, kjer je ob Celovški čez noč padlo drevo, nastala betonska plošča in parkirna rampa bližnjega frizerja – ta se zdaj lahko mirno vozi v službo z avtomobilom). Drugi ukrep: dopuščanje ramp tistim blokom, kjer je to fizično mogoče. In tako si v strnjenem naselju en blok fizično zagradi svoj prostor, s tem pa ves stoječi promet, ki se je prej porazpodeljeval med vse bloke, prepusti ostalim, ki si svojega pripadajočega zemljišča ne morejo zamejiti, ker gre za prehodni prostor. Ljubljanski uradniki so se očitno šolali v Albaniji.
In potem je tu še druga megalomanska blodnja, tista o metropoli. Se spominjate šlamastike okoli Kolizeja? Zmage megalomanskega projekta na razpisu? Se spominjate, kako je na začetku arhitekt Koželj nasprotoval podiranju starega Kolizeja in potem podžupan Koželj branil megalomanski načrt 75 metrov visoke arhitekturne katastrofe, ki bi po gabaritih in tipu arhitekture štrlela ven iz vsega, kar jo obkroža? Njegove argumentacije, da ta višina pač lovi ono čez cesto, Hotel Lev, kot da ne bi bilo vsakomur jasno, da karé na drugi strani Gosposvetske s cerkvico, stanovanjskimi hišami, nekdanjim Mušičevim Delavskim domom in vilami nima nič skupnega z Levom? Se spomnite zatrjevanja, da se investitorju nižja gradnja pač ne bi izplačala in je zato temu treba podrediti mestne interese? No, dobro jutro. Ta teden smo prebrali, da bo Anderlič zgradil trideset metrov nižjo zgradbo. 30 metrov! Prej se ni izplačalo deset manj, zdaj se bo? Kleč te spremembe je seveda v tem, da je megalomanija mogoča le, če je zraven tudi javni denar, z njim se da razmetavati po mili volji; a zdaj ga ni.
Videli smo tudi Plečnikov stadion, kjer so nam obljubljali obnovo v skladu s spomeniškim varstvom, nenadoma pa smo zagledali načrt, kjer bi od Plečnika ostal le še p., tistih pet arkad, vse ostalo pa bi pofižili do nespoznavnosti, porazirali zelene cone in beton obložili s štacunami in bloki. Da bi imel investitor čim večji zaslužek, seveda. Mesto je spet klecnilo in požrlo interese prebivalcev. Ko so se ti uprli, so jih razglasili za fanatike.
In potem smo videli Stožice. Spet krasno mega javno-zasebno partnerstvo, projekt, ki smo ga nujno potrebovali za eno fuzbal tekmo. In imamo spet prazno dvorano in prazni stadion, investitorja na kolenih, osumljenih pri teh poslih pa za en manjši zapor. Mislim, da sem bila edina v Sloveniji, ki sem ob odločitvi za Stožice napisala, da je to popolna norost, finančno in korupcijsko izredno tvegan projekt, da ne potrebujemo ne tako velikih novih dvoran in stadiona (ob obljubljeni prenovi Plečnikovega stadiona in mariborskega, ki je povsem ustrezal standardom), ne novega nakupovalnega središča, po katerih smo rekorderji. Zaradi tega mnenja so me črtili celo resni intelektualci. Danes, ob nedokončanem skeletu, ob nerentabilnosti dvoran, potopu Grepa in obetajočem se finalu na sodišču vsi molčijo… Fantki imajo tako radi veliiiiiike igračke, kajne?
No, pred nekaj meseci? Se ne spominjate? Nujno potrebujemo košarkarsko prvenstvo, ki bo prineslo neverjetno promocijo državi in obilne zaslužke turizmu in gostinstvu. A to ne bo mogoče, če do tal ne predelamo Tivolija, potrebna je nova mega investicija! Se spominjate, kako je potem nenadoma vendarle postalo možno izvesti prvenstvo že z dvema čopičema in eno metlo v Hali Tivoli? In kako smo zdaj lahko prebrali, da bo Hala verjetno nerazprodana? Bomo čez nekaj mesecev že govorili o izgubici? Gostinci pa tako že priklicujejo grom nad županovo ponorelo glavo, ki je tistim zunaj centra zaukazal obratovalni čas, kot ga je imela Ljubljana pod Italijani.
Nekoč je imela Ljubljana kopališče Kolezija. Premajhno, da bi vzburilo župana. Ves denar zanj je pretočil v velike projekte. In kopališče Ilirija, ki spominja na indijski slum. Tam je treba slikati Jankovića in Koželja. Tudi Iliriji je bil namenjen mega projekt s štacunami, garažo in koktejl barom. Ker ni šel skozi, je umrl. Premajhen za velike zaslužke.
