Ni razloga, da znanki, učiteljici, ne bi verjela. Tudi zato, ker ni ena tistih medlih, brezvoljnih pedagoginj brez iskre in osebnostne moči. Nasprotno, izkušena je, odločna, tudi avtoritativna. Vseeno obupuje, kajti, kot pravi, ni je šole, ki bi lahko popravila vse tisto, kar otrokom povzroči sodobna permisivna, vsedopuščajoča vzgoja, ta »akutni in hitro napredujoči družbeni rak«.
Dejstvo je, da sta bili prijazna vzgoja in prijazna šola na Slovenskem cenjena koncepta v devetdesetih. Deloma strokovna, deloma laična mantra o domnevno preobremenjenih in preutrujenih otrocih je tudi s pomočjo medijev široko odmevala. Mnogo bolj kot pripoznanje, da je nekritično zadovoljevanje otrokovih želja škodljivo, za otroka in za družbo. Mali narcisi, »princi in princese«, ki dobijo vse, kar si zaželijo, so namreč nesrečni otroci, ki odrastejo v kompulzivne potrošnike in tako ali drugače motene ljudi – je slovenske starše v prejšnjem desetletju poučeval zlasti cenjeni danski psihoterapevt Jesper Juul. Grenki sad tedanje kompromisarske šolske politike je bilo, denimo, daljše opismenjevanje. Da ne bi nežnih otroških dušic prehitro posiljevali z grobim ukom pisanja in računanja, so jim šolski kurikularci za mehkejši prehod iz vrtca v šolo namenili kar tri leta. Odločno preveč, so spoznali kasneje. Prav možno je zato, da zdaj ubiramo sadove tovrstne vzgoje. In prav možno je, da jih bomo še kar nekaj časa, kajti otroke permisivno vzgajajo tudi mnogi starši, ki sicer načelno tovrstne koncepte odklanjajo.
Permisivna vzgoja je namreč po svoje udobna. Z otroki se ni treba ukvarjati zares, biti z njimi, se pogovarjati, razlagati, tudi prepirati. Ni jih treba poučeno, objektivno, ne kar počez, hvaliti, grajati in kaznovati, jim vsakodnevno, potrpežljivo in dosledno postavljati meje. Lažje jih je vzeti v nekritično zaščito, videti krivce v drugih – v nevzgojenih vrstnikih ali neprijaznih učiteljih – in si s silno »ljubeznijo« olajšati vest zaradi zanemarjanja ali neprisotnosti. Da bi oni kdaj trdo prijeli otroka? Lepo vas prosim! In potem si ugledni terapevt Zoran Milivojević« na strokovnem posvetu pred eminentnimi udeleženci, tožilci, pravniki, psihologi, kriminalisti drzne zagovarjati stališče, da je otroka ob določenih okoliščinah dopustno, celo priporočljivo telesno kaznovati. Slovenski permisivci in permisivke so seveda skočili v zrak, kaj bi drugega.
O morebitni sprejemljivosti telesnega kaznovanja otrok pri nas namreč ni dovoljeno niti javno razmišljati – vsaj ne brez tveganja, da si nemudoma razglašen za nasilnika. Fizično kaznovanje otrok je najraje privatna tema in privatno početje – ki ga malokdo prizna. V anketni raziskavi iz leta 2005, ki jo je izvedel Forum zoper telesno kaznovanje otrok v družini, je kar 71 odstotkov staršev menilo, da udarec po riti ali poteg za uho otroku ne škodi… Kljub temu je znani psihoterapevt na omenjenem posvetu menda šokiral vse prisotne, ker telesnega kaznovanja ni brezpogojno obsodil, in s tem vsaj za nekatere čez noč izgubil avreolo brezprizivne avtoritete, ki so mu jo poprej nadevali z enako dozo nekritičnosti. Tisti, ki so mu po tihem pritrdili, kajpak molčijo.
Ko gre za vzgojo, zadeve nikoli niso preproste. Prvič, dr. Milivojević se na nedavnem posvetu Otrok v vlogi žrtve in storilca na Brdu pri Kranju ni zavzel za fizično zlorabljanje otrok, torej za klofutanje, pretepanje, polivanje z vodo, lasanje (kar vse starši po omenjeni raziskavi počno) ali celo za trpinčenje in poniževanje otrok. In drugič, telesno kaznovanje, kot je »nekaj udarcev po riti, še najraje po debelem mesu«, je po njegovem nujno le za nekatere otroke v nekaterih situacijah, ko ogrožajo sami sebe ali ko so agresivni. Po mnenju Milivojevića nekateri otroci preprosto morajo doživeti telesno kazen, da se lahko podredijo starševski avtoriteti. Milivojević torej ni zavrgel desetletnih prizadevanj celotne razvite Evrope, vključujoč Slovenijo, s Svetom Evrope na čelu, da bi spoštovali dostojanstvo in osebno integriteto otrok, in ni »znova dopustil« nasilja nad otroki. Drznil pa si je povedati, da je blaga telesna kazen, ko ne zaleže nič drugega, včasih nujna, da starši vendarle vzpostavijo zakon in določijo meje.
S tem se lahko strinjamo ali ne, toda glede na stopnjo obupa slovenskih učiteljev in vzgojiteljev je vredno o tem vsaj strpno premisliti. Tisto, kar Milivojević sporoča, namreč ni »starši in učitelji, pretepajte svoje otroke«, temveč »ne vdajte se, uveljavite svojo avtoriteto«. Tako kot vsak poljub na dojenčkovo ritko ni pedofilija, tako tudi vsak plosk po riti ni pretepanje. Lahko seveda vodi v zlorabo, v poniževanje in trpinčenje, a za to ne smemo kriviti Milivojevića.
Res pa je, da je prav v tej točki njegovega sporočila skrita past. Kaj hitro ga je namreč mogoče zlorabiti za zanikovanje posledic nasilja in retrogradizacijo odnosa do otrok, ki so šele v prejšnjem stoletju postali polnopravni ljudje s priznanim človekovim dostojanstvom. A past po drugi strani vsebuje tudi nesrečni in še vedno nesprejeti družinski zakonik, ki prepoveduje telesno kaznovanje otrok. »Prostor zasebnega je dragocen in mora biti pred grobostjo državnih posegov ljubosumno varovan. Zato je splošna prepoved telesnega kaznovanja, če jo izreče država, zgrešena in destruktivna«, je na primer zapisal dr. Zoran Pavlovič, sicer vnet zagovornik otrokovih pravic. A strah pred državo se je v kampanji za prepoved telesnega kaznovanja, v zakoniku nezadostno definiranega, očitno umaknil podpori temeljnemu sporočilu staršem – naj ne bodo nasilni do svojih otrok. Če je ali bo tako dojeto, je to seveda dobro.
Sicer pa so razprave o dopustnosti telesnega kaznovanja otrok vedno svojevrstna ukana. Zaradi čustvenega naboja in travmatičnih izkušenj staršev so medijsko zelo atraktivne, v resnici pa je nepomembno, ali otroka kdaj lopnemo po riti ali vzgojne cilje dosegamo striktno brez tovrstnega kaznovanja. Veliko bolj pomembno – in bolj dolgočasno – se je lotevati razmer, v katerih kali nasilje nad otroki, od brezposelnosti in neučinkovite družinske politike do neorganiziranosti države pri odkrivanju in obravnavanju trpinčenih otrok. Tako zagotovo kot družba največ storimo, da med nami ne bodo rasle »one male pošasti«.