Kriza, ki je Slovenijo stresla do temeljev, je za Maribor zgolj »stanje stvari«. S svojimi 73 odstotki povprečja BDP Evropske unije je skupaj z vzhodno kohezijsko regijo proti osrednji Sloveniji z Ljubljano, ki je na 106 odstotkih, v permanentni razvojni, socialni, kadrovski in še kakšni krizi. Kriza je pravzaprav, če se poigramo s to perspektivo, mala kulinarična demonstracija mariborske degradacije preostali Sloveniji, toliko, da še drugi okusimo gravitacijo socialne bede, v katero se Mariborčani vsako jutro prebujajo na svojih posteljah in se zazirajo v svetlo brezizhodnost.
Ključna razlika v razvojni logiki med Mariborom ter zahodnim in osrednjim delom države, s poudarkom na Ljubljani, je vsaj do tega trenutka gibanje v nasprotnih smereh. Medtem ko so se drugi deli države v naši kratki in zlati dobi konjunkture in kreditov dvigovali, je Maribor ves čas padal, v najboljšem primeru stagniral. Stečaji, nategi, beda so bili na meniju vsak dan. Finančna kriza globalnega konteksta je bila samo zadnja kaplja, s pomočjo katere je potopljeno mesto ob Dravi začutilo trdna tla, dno pod nogami. In ko so se drugi deli države začeli spuščati in padati, se je Maribor odrinil od dna in se začel dvigovati. Ne, ne (še) v BDP. Pravzaprav v veliko pomembnejših aspektih in vidikih.
In zdaj preprosto vprašanje, ki ga je do tega trenutka uspelo spregledovati dosledno vsem slovenskim medijem in novinarjem, tako da je beseda »virtuoznost« edino pravilna, dimenzija pa fascinantna in tako prekleto simptomatična: mislite, da je kakršna koli povezava med vstajo v Mariboru in Evropsko prestolnico kulture? Mislite, da je konsistentna in sistematična izpostavljenost Maribora in vzhodne kohezije kreativni radiaciji skozi celotno leto 2012, in to v najrazličnejših smislih in pomenih, v kakršni koli vezi z zadnjimi dogodki? Mislite, spoštovani novinarji in mediji, da ima leto dni spuščanja malih elektrošokov v socialno tkivo mesta, potiskanje krvi po zamašenih žilah socialnih mrež kakršno koli vezo z novo prekrvavljenostjo mesta? Mislite, spoštovani mediji, arbitri in kreatorji naše lastne slike o sebi, da ima EPK kar koli pri redefiniciji »duha« Maribora, ki je iz začetne faze, ki bi jo lahko mozaično sestavili skozi navezo jeze, frustracije, destruktivnega cinizma in prepričanja, da ni mogoče v mestu nič storiti, in trenutnim stanjem, ki diši po samozavesti, odločnosti, artikulirani smeri, tudi vitalizmu? Ja, tudi po novih možnostih in novi kvaliteti? Pri ozaveščanju preproste, bazične ravni, da je mogoče tudi drugače, da kriterij »normalnosti« (sestavimo ga iz minimalne mere kultiviranosti in formalnopravne civiliziranosti) ni in ne more biti prestiž v tem svetu, če hočemo, da bodo naše eksistence, naša telesa, naša mesta in naša država vredna svojih imen?
Marta Gregorčič: »V Mariboru je narod pokazal, da bodo letele glave, ne le jajca, če ne bo nikogar, ki bi jih slišal, videl, razumel. Nikogar, ki bi jih spoštoval. Nikogar, ki bi priznal, da se je zmotil, zašuštral, zmanipuliral, provociral. Samopašnost in samovolja v političnih vrhovih se nadejata, da bomo tod in okrog ljudje še naprej tiho sprejemali, kar so nam servirali skozi leta in tudi preteklo noč, da s tem, ko so nas razgnali kot živali, ne bo več odmevalo 'Dost je!' 'Mi smo Maribor!' 'Gotof je!'. (…) Pa saj nismo protestirali – vstali smo, ker je gotof, in to smo povedali še vsej Sloveniji, saj vam mediji tega sporočila itak ne bi prenesli. To sporočilo ni bilo več samo za Kanglerja, že zdaj je bilo za vlado, to in preteklo, za samodržce in samohodce, ki mislijo, da se da mirno teptati narod.«
V prejšnji kolumni sem tvegal tezo, da se je v našem »družbenem tkivu nekaj zgodilo, da ne rečem premaknilo«. Mišljen je bil prehod iz rovtarske logike, v kateri je vse, kar (nam) prinese maksimalno korist, edino pravilno in celo normalno, v dialoško polje. Rezultat volitev (pišem in ugibam v nedeljo) bo prva neposredna posledica tega dejstva, Danilo Türk pa v precejšnji meri prva »žrtev« spremenjenih razmer (njegove podporne mreže, z novinarskimi četami vred, so zgrešile ključno priložnost, da bi molčale). V zgornjem Martinem odstavku je ta premik zajet na jasen in artikuliran način. Zdi se, da vsi v državi razumemo, razen politikov in kot da večine medijev, da je navijaške mentalne logike, generirane v kulturnem boju, instrumentalizirane na dnevnopolitični ravni in posvojene s strani večine medijev, konec. Logika navijaštva »za« enega »proti« drugemu, ta infantilna pozicija, ki je tako idealna za manipulacijo in tako priročna za spregledovanje vsega bistvenega, ki eliminira vsako analizo in postavlja v prvi plan emotivnost in se izpostavlja manipulativnosti, je del preteklosti. Kritična ost slovenskih ulic je v tem trenutku usmerjena proti celotni eliti, proti njeni samozadostnosti, vehemenci, nedotakljivosti, nekultiviranosti, aroganci in infantilnosti. Ne, ne gre več lego kocke, gre za dotolčeno dostojanstvo in uničeno samospoštovanje ljudi.
»Maribor kot drugo največje mesto še ni začel delovati v takšni meri, da bi se monolog Ljubljane spremenil v dialog med tema mestoma in da bi vsak izmed njiju imel razvito svojo sceno (…) vse dogajanje v Sloveniji je omejeno na monolog enega mesta, tri dnevne časnike, tri literarne revije in še nekaj drobnarij.« Datum tega zapisa v beograjski Politiki: 31. december 2001. Razlog, da sem se odločil za tole skrajno neokusno citiranje samega sebe, je zapiranje kroga. Enajst let kasneje, decembra 2012, se Maribor kot mesto izvija iz klinča degradacije na eni (socialne, kadrovske, finančne, vodstvene ter posledično apatije in destruktivnega cinizma) ter vloge žrtve na drugi strani (v prvem koraku razumljive, v drugem koraku tako zelo udobne…). Dobro jutro, Maribor.