A naj si ob tem mislimo, kar želimo – ta na videz absolutno nori izračun v resnici poimenuje povsem realen problem: prava politična diskontinuiteta je takrat, ko je izvedena lokalno, z vidika sistema vselej obravnavana kot konkreten prekršek, ki zahteva konkretno odškodnino. Prelom stane. A res je tudi, da se je sistem pripravljen pogajati. Na voljo sta dve možnosti. 762 milijonov je cena brez vezave, cena za prekinitev s staro prakso, neskončni odpustek za politični greh. Če pa se novi župan odloči, da spremembe ni bilo in da je iz pragmatičnih razlogov bolje ohranjati zvestobo staremu načinu delovanja, mu Dušan Šešok ponuja poseben, 99-odstotni akcijski popust. Če boste pridni, se boste izvili za skromnih 7 milijonov evrov.
Tovrstni eksces sistemskega moralizma, po katerem je politična sprememba zvedena na prekršek, ki si zasluži pošteno kazen, pa ni od včeraj. In če iščemo primer države, ki je plačala in še vedno plačuje ceno za politično predrznost, če hočemo odkriti prave dimenzije mentalne forme, ki proizvaja tovrstne izračune, moramo na drugo stran Atlantika – na Haiti.
Haiti je v svetovno zgodovino simbolično vstopil na samem začetku novega veka, ko je ob njegovih obalah na božični dan leta 1492, kakšna ironija, nasedla Kolumbova Santa Maria. Ker je Kolumb vedel, da je v Indijo bolje potovati s tremi ladjami, mu čeri niso preprečile odkritja Amerike, a Haitiju Zgodovina nikoli ni odpustila.
Začetki kolonizacije, ki se je začela kmalu zatem, so bili iz Evrope videti sijajno. Zahodni del otoka Hispaniola, ki je pod imenom Saint-Domingue prešel pod francosko dominacijo, je ob koncu 18. stoletja postal največji svetovni proizvajalec kave in trsnega sladkorja ter si pridobil naziv »biser Antilov«. A jasno je, da se kava in trs ne obirata sama, prav tako pa pri tem ni bilo mogoče računati na prvotne prebivalce otoka, pripadnike ljudstva Taíno, ki so jih kmalu pogubile evropske bolezni. Zato so že španski, kasneje pa tudi francoski kolonizatorji začeli množični uvoz suženjske delovne sile iz Afrike. Številke so bile ekstremne – v zadnjih desetletjih je na otok vsako leto prispelo 40.000 afriških sužnjev, ekstremne pa so bile tudi delovne razmere, tako da je letni uvoz komajda pokril letni primanjkljaj.
V trenutku največjega blagostanja in največje bede pa je Haiti v svetovno zgodovino vstopil še drugič, le da tokrat na nadvse aktiven način. V nasprotju z letom 1492, ko je dogajanje na Haitiju skorajda zavrlo tok zgodovine, kot ga poznamo, se je leta 1791 dogodilo prav nasprotno. Ko se je prek Atlantika razširil glas francoske revolucije, so se haitijski sužnji odločili, da zgodovino prehitijo. Čeprav se je pod vplivom političnih sprememb sužnjelastniški režim začel rahljati, pa to ni bilo dovolj. Sužnji so zahtevali več, čisti preskok: nič manj kot popoln državljanski status. Pod vodstvom Toussainta L'Ouvertura, ki se je suženjstva osvobodil že v starih razmerah, se je leta 1791 začela revolucija, ki je znameniti slogan – svoboda, enakost, bratstvo, ki danes deluje vse bolj samoumevno in vse bolj izrabljeno, vzela zares. »Nekdanji haitijski sužnji,« piše Slavoj Žižek, »so slogane francoske revolucije vzeli bolj dobesedno od samih Francozov: niso se ozirali na obilico implicitnih kvalifikacij ideologije razsvetljenstva (svoboda – a le za racionalne, »zrele« subjekte, ne pa za divje nezrele barbare, ki potrebujejo predhoden proces izobraževanja, da bi si zaslužili svobodo in enakost...).«
Revolucija na Haitiju seveda ni bila mat v eni potezi, ni bila avtomatična uresničitev ideje enakosti, ki bi čudežno pometla s starim redom. O tem zgovorno priča že dejstvo, da je od prvih začetkov do dokončne razglasitve prve črnske republike preteklo trinajst let, tako dolgo, da se je sčasoma spremenila sama Francija – medtem ko je bila kolonija sprva deležna previdne francoske podpore, pa se je z nastopom Napoleona razmerje dramatično obrnilo.
A še več, upora sužnjev si prav tako ne smemo predstavljati kot idealiziranega in povsem čistega projekta. Revolucija se je po Toussaintovi zaslugi vseskozi gibala na tanki meji med zvestobo osnovnim zahtevam in začasnimi zavezništvi, pri čemer je neformalni vodja veliko pozornosti posvečal tudi tistemu, čemur danes pravimo »odnosi z javnostmi«. Ker se je zavedal strogo politične narave boja in dejstva, da percepcija dogajanja predstavlja velik del uspeha, je sprva rudimentarno oblikovane govore ob pomoči sodelavcev oblikoval v retorične mojstrovine – s čimer je vnašal precejšen nemir v predstave o neukih divjakih.
Revolucija se je prvega januarja leta 1804 končala z razglasitvijo prve črnske republike. Seveda pa sile reakcije niso počivale. Franciji je nekaj let zatem od bivše kolonije uspelo izterjati velikansko odškodnino za osvoboditev sužnjev (beri: za izgubo delovne sile), ki jo je Haiti odplačeval vse do leta 1947, pri čemer je letni obrok še ob koncu devetnajstega stoletja obsegal 80 odstotkov letnega proračuna.
In prav to – ne pa revolucija ali nesposobnost samouprave – je osnovni razlog, da je Haiti danes država brez države, država pod popolno oblastjo zainteresirane mednarodne skupnosti, država brez lastnih sredstev, država, ki tudi s humanitarno pomočjo ne sme ravnati sama, država, ki obstaja samo še na papirju. Cena za revolucijo in vse njene sodobne ponovitve – ki so se po pravilu končale z režiranim državnim udarom – je bila velikanska in vse bolj se zdi, da je štabom mednarodne skupnosti uspelo njeno večno zatrtje.
A naj bo jasno, ta usoda je nujna le zato in toliko časa, kolikor bo Haiti obravnavan kot lokalni eksces. In ta usoda bo nujna, dokler bomo odškodnino, ki jo je Haiti desetletja plačeval nekdanjemu kolonizatorju, razumeli kot sicer pretiran, a vendarle legalen zahtevek. S sistemom, v katerem je tak zahtevek sploh opcija, s sistemom, kjer se je o upravičenosti takšnih zahtevkov sploh mogoče pogovarjati, s sistemom, ki takšne zahtevke vsaj minimalno tolerira, je nekaj hudo narobe.
