Ekonomija pač ni fizika. Kjer ima fizika predvidljive trajektorije, interakcije in agregacije vse od subatomske ravni, ima ekonomija tržne agente, politike, špekulante, sindikate, tajkune in podobno. Ti se ne obnašajo vedno racionalno, v svojem obnašanju ne sledijo stabilnim vzorcem in nimajo predvidljive interakcije z drugimi tržnimi akterji. Pri napovedih gospodarskih gibanj je namreč cilj ustvariti sliko bodočega obsega gospodarstva, torej aktivnosti vseh ekonomskih agentov v državi. Še več, upoštevati je treba tudi predvideno dinamiko svetovnih blagovnih in kapitalskih trgov. Pri tem ti isti akterji sami ne morejo napovedati lastne aktivnosti v zelo bližnji prihodnosti, kaj šele na daljši rok. Vsemu napredku navkljub, ki ga omogočajo nova modelska orodja, strojna oprema in predvsem izkušnje s prognozami, so gospodarske napovedi zgolj glorificirano ugibanje okoli srednjeročnega trenda. Zakaj torej sploh upoštevati napovedi iz ekonomske kristalne krogle? Ker drugega nimamo. In ker obstaja razmeroma širok konsenz upoštevanja in še pomembneje uporabe tovrstnih napovedi, kar jim daje določeno validacijo.
Statistični vudu, s pomočjo katerega dobimo napovedi gospodarskih gibanj, pa ni sam sebi namen. Napovedi Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar), hišne analitske službe vlade, namreč neposredno vplivajo na oblikovanje proračuna oziroma potrebe po rebalansih. Na podlagi napovedi gospodarskih gibanj se vlada odloča najmanj o spremembi davčne politike in politike plač v javnem sektorju. Napoved pa oblikuje tudi predvideno dinamiko odplačila javnega dolga in investicijsko politiko države.
Ni torej vseeno, ali so napovedi preveč optimistične ali pretirano konservativne. Ključno je seveda, da je napoved neodvisna od želja dnevne politike in da ni konsistentno pristranska v določeno smer. S pretiranim optimizmom bi namreč lahko ponujala podporo za fiskalno ekspanzijo, ki bi se pozneje izkazala za nevzdržno ob premajhnih proračunskih prilivih. Po drugi strani tudi konsistentno pesimistične napovedi niso optimalne, saj bi vlada lahko po nepotrebnem omejevala svojo potrošnjo v pričakovanju slabšega gospodarskega izida.
Pri nedavnih napovedih gospodarske rasti Umar ni imel pretirane sreče. Volatilnost razmer na mednarodnih trgih in v slovenskem političnem prostoru je odsevala v pogostih in znatnih spremembah letnih napovedi. Ne nazadnje pa je »zelo dinamično gospodarsko okolje« botrovalo tudi odstopanjem med dejanskimi in napovedanimi vrednostmi gospodarske aktivnosti. Leta 2013 je tako Umar v svoji jesenski napovedi, ki izhaja septembra, predvideval 2,4-odstotno kontrakcijo gospodarstva za 2013. Ko se je prah polegel, se je izkazalo, da se je slovensko gospodarstvo v letu 2013 skrčilo zgolj za odstotek. Vladni analitiki so torej povsem zgrešili razvoj dogodkov v zadnjih treh mesecih predpreteklega leta. Še bolj dramatična je bila njihova konservativnost pri takratni napovedi za leto 2014. Čeprav pri tem še zdaleč niso bili edini, so napovedovali nadaljevanje upadanja BDP za 0,8 odstotka. Da so bili še razmeroma optimistični, kažeta napovedi IMF in EBRD, ki sta napovedovali, da bo slovensko gospodarstvo letos realno izgubilo dobra dva odstotka.
Četudi je »lokalni« Umar bistveno bolje predvidel razvoj slovenskega gospodarstva od analitskih oddelkov mednarodnih organizacij, je bil pri napovedih milo rečeno nenatančen. Od dejanske gospodarske rasti v 2014, ki naj bi znašala okrog 2,5 odstotka, je lanska Umarjeva napoved odstopala za več kot tri odstotne točke oziroma za milijardo evrov! V zadnjih petih letih je jesenska napoved gospodarske rasti za tekoče leto odstopala za 0,8 odstotne točke od dejanske rasti, napoved za prihodnje leto pa se je od dejanske rasti razlikovala za nepolni dve odstotni točki (za okrog 700 milijonov evrov). Upoštevaje povprečno napako zadnjih let bo rast prihodnje leto nekje med 0,2 in 3,8 odstotka, saj je Umar septembra predvidel 2 odstotka višji BDP konec leta 2015. Kako naj vlada zastavi resno ekonomsko politiko, če se med obema ekstremoma prihodki proračuna razlikujejo za četrt milijarde evrov?
Naravoslovci na tej točki verjetno zmajujete z glavo ali pa pa se držite za trebuh, ker vam smejalni krč ne popušča. Vaše napovedi so vendarle praviloma znatno boljše. Vsaj na tako kratke roke. A na tem mestu je neuspeh »brezupne« znanosti treba kvalificirati. Ljubitelji fizike si dimenzije problema lahko predstavljate kot z lastno glavo misleča nebesna telesa, ki samo včasih sledijo fizikalnim zakonom. So sicer močno odvisna od aktivnosti bližnjih in celo zelo oddaljenih teles, pri tem pa so odlogi, amplitude in celo smer njihovih odzivov težko predvidljivi. Na njihovo »aktivnost« pa med drugim vplivajo njihovo psihično stanje, percepcija okolja in pričakovanja o prihodnosti. Tudi vam bi astrologija pomagala bolj od astronomije.
