»Tehnike vladanja« so prav to, kar pove beseda »tehnike«. Vedeti, kako se stvarem streže. Machiavellijeva maksima, »če ne storiš, kar je treba storiti, propadeš«, velja pravzaprav za vsak samostojen poklic. V politiki se bere takole: stori, kar moraš storiti, da dobiš (ali obdržiš) oblast. Kar prispevaš k temu ali onemu družbenemu idealu, ima za ta cilj le instrumentalno vrednost. Pomemben je učinek, ki mu rečemo »rating«. Politična uspešnost je vedno uspešnost pri zadnjem preverjanju. Nekoliko tavtološko rečeno, politiki so uspešni toliko, kolikor oblasti imajo.
Poglejmo s tega stališča zgolj nekatere politične like, javne figure, in kako vladajo domačemu političnemu vsakdanu.
Preverjeno najuspešnejši slovenski politik je ta hip Miro Cerar. Ta lik poudarjeno izstopa iz politične garniture. Njegove puhlice so artikulirane. Njegov nastop je doživet, hkrati pa deluje eterično in kontemplativno. Dobimo vtis, da je država lahko pravična in politiki brezmadežni pa da se lahko vedno dogovorimo in uredimo stvari po zakoniti poti. Paradoksno je le, da si s takimi obljubami utrjuje oblast, medtem ko še čakamo, kako bo vse to videti v praksi. (Toda bodimo pravični tudi sami: paradoks je naš, uspešnost pa njegova.)
Na lik Alenke Bratušek je močno vplivala njena kandidatura za komisarko evropskega sveta, ki se kakor pred časom iskanje službe G. G. Mišiča odvija pred očmi vesoljne javnosti. In enako kot pri Mišiču velja: če je postopek potekal korektno, ni razlogov za ugovor. Oziroma so ti bolj moralne narave – ker ne maramo A. B. ali ker se nam na splošno upira surovo kruhoborstvo ali ker mislimo, da kandidirati sebe v imenu vlade ni prav, čeprav je po zakonu očitno mogoče. Za nedomišljen postopek pač ne moremo kriviti osebe v postopku, kar je, kot so se mediji že spomnili, napravila sama A. B. proti Mišiču. Zadeva pri nas še ni ad acta, hudobneži pa se že hahljajo, saj je A. B. zdaj kljub zavoženi vladi in izgubljenih volitvah videti spretnejša političarka od vseh moških na vrhu te države, ki so jo poskusili onemogočiti. Kot rečeno, v politiki so uspešni tisti, ki obstanejo. Kako to dosežejo, je za oceno uspešnosti nepomembno. Mogoče se jim bo kdaj maščevalo, a s tem se bodo spopadli takrat.
Cena transparentnosti je visoka, če vzamemo transparentnost resno. Malo manj resno je videti, ko »navihani poštenjak z okostnjaki v omari«, kakor bi lahko opisali lik Karla Erjavca, pred javnostjo kupčka politične kadre in položaje. Pri njem je vse jasno in kmečko preprosto, kakor diplomacija ni nikoli. Njegovo politično uspešnost zlahka razumemo: idealen voditeljski lik na Slovenskem ni prebister, je pa prefrigan, empatičen in ima dober občutek za malenkosti.
Kar pritegne pri liku Janeza Janše, so mogoče še najbolj njegova krhka možatost, pravičništvo, brezkompromisnost, trma in uporništvo. To niso značilnosti treznega makiavelističnega političnega lika. Prej spomnijo na delinkventno mladino. A njegova politična uspešnost v tej deželi je fenomenalna, saj ni veliko politikov, ki bi prišli v parlament iz zapora. Nasprotna smer je videti naravnejša.
Eno je vprašanje, na kakšne načine politična elita »vlada«, torej ostaja na oblasti, drugo pa vprašanje koristi (ali škode) od njenega vladanja. Slednje je za nas pomembnejše, vendar ima pomanjkljivost, da lahko o tem presojamo šele za nazaj. Lahko pa kaj predvidimo. O tej napovedi upam, da se ne bo uresničila: SMC, in z njo vsa koalicija, bo zmogla le kozmetične popravke socialne in pravne države, na gospodarskem področju pa bo napravila samo tisto (čeprav mogoče s stisnjenimi zobmi), kar bo od nje zahtevala EU. Nazadnje se bo spet izkazalo, da je čisto vseeno, kdo je bil izvoljen. Vseeno za volilce, ki nimajo zvez, kakopak, ne za politične elite in njihove klientele. Do pred kratkim smo lahko uživali v vtisu, da je oblast tokrat prišla v roke vestnejših administratorjev, po zadnjih Cerarjevih spodrsljajih pa se je tudi ta podoba skalila. Kot rečeno, idealni slovenski voditelj ima občutek za malenkosti.
Makiavelizmu se ni izognila niti Združena levica; glasove je pridobila na podlagi artikuliranega in simpatičnega, da ne rečem karizmatičnega, a tudi nekako naključnega lika Luke Mesca. S tem ni nič narobe. Treba je izkoristiti svoje primerjalne in tudi naključne prednosti. Iz makiavelistične perspektive bi lahko ZL očitali le, da jih ni izkoristila dovolj, da bi zmagala na volitvah. Šele s tem bi se namreč lahko začele spremembe, za katere se zavzema. Dokler se to ne zgodi, ne bomo pričakovali preveč. Najbrž si mora sploh šele najti tak način dela, da bo obstala. Da ne bo potonila v slovenskem političnem močvirju in postala zgolj epizoda v spontani politični nadaljevanki. Mimogrede, kaj ni že čas, da dobimo na TV tudi kakšno zaigrano? (In duhovitejšo?)