Enigmatičnost napovedanih ukrepov bi lahko pripisali dejstvu, da je zadeva v fazi idejne zasnove, vendar je kar nekaj znamenj, da le ni tako. Prvo je, da sta tako guverner kot njegov namestnik javno povedala, da je Banka Slovenije opravila razgovore s podjetji, ki bi bila potencialni prejemnik pomoči. Drugo je sklicevanje na analizo, ki naj bi bila opravljena kot podlaga. Ta naj bi zajela dobrih 240 podjetij in presojala verjetnost uspešnosti njihovega bodočega poslovanja. Okoli 130 naj bi bilo takih, katerim bi bila pomoč smiselna, drugim naj pomoči ne bi bilo.
Manj se ve o naravi ukrepov, ki naj bi jih bila ta podjetja deležna. O neposredni finančni pomoči od Banke Slovenije seveda ne moremo govoriti, ker bi to pomenilo kršitev mnogih slovenskih in evropskih zakonov. Predstavniki Banke Slovenije so zelo na splošno omenjali možnost, da bi se do izbranih podjetij skupaj s poslovnimi bankami Banka Slovenije odločila sprostiti kapitalske zahteve poslovnih bank, ki jih te imajo zaradi izpostavljenosti do teh podjetij v težavah. To bi bil logičen ukrep, ki bankam nato omogoči restrukturiranje terjatev do teh podjetij in ustvarja nov kreditni potencial. Ob bok temu se omenja garancije države na terjatve bank do izbranih podjetij, kar bi imelo podoben učinek na bilanco bank kot prvo opisana sprostitev regulatornih zahtev. Čeprav gre v slednjem primeru za garancijo države, to ne spremeni dejstva, da gre za podjetja po izboru Banke Slovenije.
Na prvi pogled lahko malokdo podvomi o koristnosti tovrstne pomoči podjetjem. Smo v krizi, podjetja so prezadolžena, s takim ukrepom pa se ta problem neposredno zmanjšuje. Preživetje podjetij je na dosegu roke, če se jim le zmanjša breme dolga. Od pasivnosti preidemo v aktivnost. Kaj je s tem lahko narobe?
Prva težava je ekonomska upravičenost. Izbor podjetij, ki so upravičena do pomoči, naj bi temeljil na objektivni finančni analizi. Vendar lahko upravičeno dvomimo, da je tako. Pa bi moralo biti, saj gre za uporabo tako javnega denarja kot posebnih pooblastil, ki jih javnost daje Banki Slovenije, ko ji nalaga skrb za finančno stabilnost. Ta privilegirani položaj in moč razpolaganja z javnimi sredstvi zahtevata odgovorno obnašanje, slednje pa se v prvi vrsti zagotavlja s transparentnostjo delovanja. Kot bom pokazal spodaj, omenjeni ukrep Banke Slovenije sega daleč izven običajnih nalog in pristojnosti. Upravičuje se z izjemnimi razmerami, vendar to neznanje ne bi smelo biti opravičilo za ustrezno analizo.
Prvič, ukrep stavi na konkretno vzročno-posledično povezavo. Finančna pomoč naj bi pomagala določenemu podjetju v finančnih težavah. Vendar zakaj se je to podjetje sploh znašlo v težavah zaradi prekomerne zadolženosti? Očitno so taka podjetja v preteklosti imela na voljo toliko finančnih sredstev, celo toliko, da je postalo preveč. Kako lahko ločimo, ali je do finančnih težav prišlo iz objektivnih razlogov (kriza) ali zaradi slabega vodenja? Poznamo metode, kako to dilemo rešiti ekonometrično, vendar podatkov, s katerimi bi to lahko naredili, enostavno ni, saj se podobni ukrepi še niso uporabljali. Povedano drugače, kako lahko trdimo, da ne bi bilo bolj smiselno finančno pomoč dati podjetjem, ki niso v finančnih težavah? Krki, na primer. Ker niso v finančnih težavah, je jasno, da imajo zdrav poslovni model, obenem pa tudi bolje upravljajo svoje finance. Ali ne bi bil torej vsak evro finančne pomoči bolje uporabljen v njihovih rokah kot pa v rokah podjetja, ki se je spravilo na rob bankrota? Vem, na Banki Slovenije in vladi gledajo drugače. Njihov pogled je, da dobra podjetja ne potrebujejo pomoči, saj niso v finančnih težavah. Zato je treba pomagati tistim v težavah. Vendar je ta pogled napačen, ko je govor o smiselni alokaciji finančnih resursov. Usmerjanje finančnih sredstev v slaba podjetja in ne v dobra situacijo z vidika finančne stabilnosti in razvoja poslabšuje in ne izboljšuje.
Ne trdim a priori, da je predlagani ukrep ekonomsko slab. Pravim le, da je treba odgovoriti na te dileme, preden začnemo podeljevati milijonske garancije ali milijone novih slabih kreditov, stroške pa potem nosimo davkoplačevalci.
Drugi problem ukrepa je njegova diskriminatornost. Zakon v 4. členu Banki Slovenije nalaga, da si »pri doseganju ciljev prizadeva za finančno stabilnost, upoštevajoč načeli odprtega tržnega gospodarstva in proste konkurence«. Omenjeni ukrep bi tako moral biti na voljo vsem podjetjem in posameznikom in ne le neki skupini izbrancev. Zakaj je le nekaterim dano, da se lahko o svojih finančnih problemih pogovarjajo neposredno s centralno banko, ki ima kot regulator bank najvišjo moč vplivanja na njihovo finančno breme? Ali ne bi bilo lepo, če bi lahko vsi šli h guvernerju in ga prosili, naj »zrihta«, da banke izbrišejo plombe z nepremičnin? Se vam zdi primer smešen? Pa ni. Jaz bi, na primer, lahko vzel nov hipotekarni kredit in si zgradil bazen. S tem bi neposredno podpiral močno prizadeti gradbeni sektor. Če to naredi sto tisoč slovenskih družin, je težav gradbenikov konec. Vsi bi lahko vračali posojila bankam. Makroekonomski učinki bi bili izjemni.
Imeti seznam izbrancev je diskriminatorno delovanje, centralna banka pa diskriminatorna ne sme biti, saj ji je z zakonom podeljen poseben položaj. Zato se s takimi ukrepi in neposrednimi intervencijami v gospodarstvu (kar pogovori neposredno s podjetji nedvomno so) hodi po tankem zakonskem ledu. Uporabljati se mora ukrepe, ki so nediskriminatorni. Sicer kaj dlje od zgolj poskusa reševanja javne podobe vodstva Banke Slovenije ne bomo prišli. Podjetja, ki jim je bila obljubljena pomoč, pa bodo še naprej propadala.