Moja meja je padla 21. decembra 2007. Tistega dne sem se prvič v življenju lahko peljal iz Pirana v Italijo brez kakršne koli kontrole. Nikjer ni bilo nikogar. Občutek je bil izjemen. Moj svet je postal ena sama celota. A domet tistega dejanja je bil bistveno večji. Ne da bi te kdo spraševal po dokumentih, si nenadoma lahko potoval od Pirana do Severnega rta ali pa do Lizbone. Prostor neizmerne svobode, o katerem sem v svoji mladosti lahko samo sanjal. Na misel mi je prišlo ponižanje, ki si ga doživljal vsakič, ko si prečkal mejo, potem razne nesmiselne omejitve, plačilo »depozita«, vse ure, preživete v dolgih kolonah, in skrb, da cariniki ne bi našli skrite knjige ali revije v avtu. Moji otroci ne razumejo mojega veselja, da ni več nobene kontrole, ko se peljemo čez mejo. Mejo doživljajo kot nepomembno administrativno črto, prav tako kot sem sam dojemal mejo med Slovenijo in Hrvaško v času Jugoslavije.
Trdili so, da smo na Primorskem živeli ob najbolj odprti meji na svetu. Vedeli smo, da ni bilo tako. Dejstvo pa je bilo, da smo bili tesno povezani in da je bilo prečkanje meje vsakodnevno opravilo. Mi nismo mogli živeti brez njihovih trgovin, v katerih smo kupovali dragocene stvari, na primer banane, pralni prašek in kavo, oni pa niso mogli brez našega mesa, poceni goriva in igralnic. Na Primorskem se je gledala italijanska televizija in poslušale so se italijanske radijske postaje. Otroci so odraščali s programi, ki so jih predvajale Berlusconijeve televizije. Ko je letos italijanska pevka Cristina D'Avena prišla prižgat božične lučke v Kopru, jo je pričakala množica štirideset- in petdesetletnikov, ki so z njo navdušeno prepevali pesmice iz takratnih risank. Otroci so čudno gledali entuziastične starše in dedke. Danes skoraj nihče na Obali ne gleda več italijanske televizije. Banan je več kot dovolj tudi v naših trgovinah. Nobene potrebe ni, da bi se odpeljal čez mejo po »špežo«, posledično je praktično vseeno, ali znaš ali ne znaš jezik soseda.
Meja je torej padla, a bolj ko so se slovenske trgovine polnile in bolj ko je slovenska televizija postajala gledljiva in zanimiva, bolj se je meja dejansko zapirala. Potrditev je prišla v času covida, ko sta se Šarčeva in Janševa vlada odločili, da bosta omejili prehode. Na novo so bile vzpostavljene kontrole, ograje in ceste so bile celo zasute s kupi peska. Nihče na Obali ni protestiral. Lokalni župani niso čutili potrebe, da bi ravnali tako, kot sta goriški in novogoriški župan, ki sta postavila pisarniško mizo ob žici na Trgu Evrope, da bi izrazila potrebo po odprtosti in sodelovanju. Južna Primorska je tako vladne odločitve o zapiranju meje sprejela z dobršno mero ravnodušnosti. Zaprta meja je bila grozna in hkrati koristna. Ponovno smo dojeli, kako je prost pretok ljudi pomemben za vsakdanje življenje in kako je bilo zaprtje boleče za Goričane ter za posamezne »Obalčane«.
Zdaj se odpira nova meja, ki je nekdaj ni bilo, tista s Hrvaško. Ko so jo postavili, takoj po osamosvojitvi, sem jo sprejel z olajšanjem, moram priznati. Bila je meja med mirom in vojno, med Evropo in Balkanom. Tega sem se ovedel, ko so moji bivši sošolci, ki so stanovali na Hrvaškem, nekaj kilometrov od moje hiše, dobili poziv na fronto. Oni so bili v vojni, mi, naši starši in naši stari starši, pa smo lahko sanjali o Evropi, boljšem avto, dopustu … Vsi smo se dobro zavedali, da bo nova meja zarezala v skupen prostor, v del naše »širše domovine«, ki smo jo še čutili kot svojo. Mi smo tam imeli »naše« morje, oni pa so tu imeli »njihove« gore. Na začetku smo mislili, da bo to le neka nepomembna in neresna kontrolna točka, na koncu pa je postala prava meja, čez katero je Miro Cerar, dežurna antijanševska ikona leve sredine, razpotegnil rezilno žico. Teza je bila, da je treba obvarovati državo pred migranti. Nismo hoteli postati žep, v katerem bi se zadrževale nezaželene osebe z drugačno vero, kulturo in morda celo temnejše barve kože.
Cerarjeva konsistentna politika do prebežnikov se ni spremenila niti takrat, ko je odšel s političnega prizorišča. Njegove ideje so dosledno izvajale tudi naslednje vlade; tudi danes ponavljajo refren, da ne smemo postati žep. Zgleden primer se je zgodil lanskega decembra, tik pred božičnimi prazniki. Rahime je bila gluhonema kurdska deklica, stara deset let. Z mamo in brati je skušala v temi in mrazu prebroditi Dragonjo. Z materinega hrbta jo je odnesla deroča voda. Njeno telo so našli po nekaj dneh na dveh metrih globine. Slovenski obmejni organi so mater in del družine, ki je bil na slovenski strani, takoj humano predali Hrvatom, seveda, da ne bi postali žep. V piranski občini, kjer je samo nekaj dni prej zaradi mraza umrl bangladeški migrant, zgodba ni vzbudila veliko pozornosti.
Ko je padla slovensko-italijanska meja, so bile organizirane prave »žurke«. Občani in župani so na eni in drugi strani s šampanjcem čakali, da se bodo rampe dvignile. Policija je hitro odšla z mejnih prehodov in tam ni bilo več (če izvzamemo čas covida) nikogar. Podobnega zanosa ob vstopu Hrvaške v schengenski prostor ni zaznati. Poudarek je na tem, da je mejo pač treba varovati. Res je, da se bodo na silvestrovo točno opolnoči rampe dvignile in bodo policisti zapustili stražarnice. Dejstvo pa je tudi, da bo policija še vedno nadzirala večje mejne prehode in da je kljub obljubam velik del Cerarjeve rezilne žice še vedno na svojem mestu.
Sporočilo je jasno. Kontrola se lahko hitro na novo vzpostavi. Ker nočemo postati žep za migrante. Luknja v žepu pa se bo hitro našla.
