V teh dneh se sučem med majhnimi vasmi, malo večjimi zaselki in nekdanjimi industrijskimi mesteci nemškega severovzhoda in vzhoda ter po brandenburških drevoredih in saških tlakovcih preštevam volitve, ki nas čakajo, in izide, ki se napovedujejo. Kandelabri ob cestah so do skrajnosti navešeni s kartoni, s katerih se bleščijo volilni plakati z udarnimi slogani, in nihče, ki gre tukaj mimo z avtomobilom, kolesom ali peš, ne more zgrešiti osrednje poante te posebne vrste krajinskega okraševanja: trka svetov.
Svet zelo očitno ni eden, svetov je več, in vsak od njih zelo odločno potuje po čisto svojih, večinoma enosmernih tirnicah, ki se od časa do časa resda zavrtijo v krog, a ne zaradi vesoljne ureditve gibanja Zemlje okoli Sonca, pač pa z očitnim namenom ponavljanja že stokrat doživetih, preživetih, prežvečenih in preplačanih starih napak. Ali pa so to nemara zgolj stare taktike? Kakor za koga, kakor kje, odvisno od pozicije in, jasno, odvisno od sveta, od planeta.
Svet številka ena se imenuje zeleni planet, na svojih volilnih plakatih nosi rumeno sončnico in množico nasmejanih obrazov, zraven pa mora biti zmeraj še dovolj prostora za dolge, zapletene in popolnoma nerazumljive stavke o ekološki pravičnosti, prijaznih delovnih mestih in lepši prihodnosti. Zeleni planet je tako zelo obsijan s soncem, da spominja na prevaro, kot kakšna preveč sfrizirana fotografija z družbenih omrežij, tako kičasta in fotošopirana, da ji ne verjame niti instagram.
Svet številka dve je rdeči planet, ki se je pri volilnih plakatih tokrat odločil za taktiko rahlo mrtvaških, na osmrtnice spominjajočih črno-belih fotografij svojih najboljših političnih kandidatov, ki v takšni konstelaciji ne morejo spominjati na nič drugega kot na zombije, prazna telesa brez duš in življenjskih sokov, sence samih sebe in sence svojih idej, ki bi v svojih sloganih rade omenjale socialo in demokracijo, a zaradi velikosti fotografij na plakatih zanje zmanjka prostora, kakor je v demokratični teoriji že zdavnaj zmanjkalo prostora za socialno prakso.
A svet, ki mu moramo zaradi njegove velikosti posvetiti največ prostora, je alternativni planet, tisti, ki na svojih volilnih plakatih meša modro z rdečo. Gre za največji, a istočasno tudi najpreprostejši od vseh svetov, ki visijo na kandelabrih nemških dežel Brandenburg in Saška. Na svojih plakatih ne rabi sončnic, retuširanih fotografij ali nasmejanih obrazov, dovolj so enostavni, udarni slogani.
»Dovolj žuljev za naravo!« »Ne reveži – klimatska panika uničuje naravo!« »Ogrevanje ne sme biti luksuz!« »Mi smo naravo že plačali!« »Narava ali lakota?«
Kdor ima obup, ne rabi profesionalne grafične oblikovalke ali vodje odnosov z javnostmi. Dovolj je rdeče na modrem in kakšna fina črna kljukica, ki podčrta, kaj je na alternativnem planetu važno, kaj neodpustljivo in kako naj v prihodnje poteka obešanje na kandelabre in druga razpoložljiva vešala.
Vsaj 30 odstotkov volilcev v deželah Brandenburg in Saška trenutno naseljuje alternativni planet, modro-rdeči svet s črno kljukico.
Noben svet, o katerem pripovedujejo plakati med ošabnimi hrastovimi drevoredi dežele Brandenburg ali zapuščenimi provincialnimi avtobusnimi postajami dežele Saške, ni nenaseljen. Čeprav njihovi voditelji in voditeljice to dejstvo vztrajno ignorirajo, se po vseh teh svetovih gibljejo živi ljudje, polni življenjskih sokov in idej, ljudje iz mesa in zgodovine.
In včasih, redko in presenetljivo skrito, se zgodijo čudežni trenutki, recimo v soboto ali nedeljo zvečer, ko kakšna noro zanesenjaška mlada knjigarnarka iz kraja vesolju za hrbtom organizira brezplačno branje poezije in proze z avtoricami iz mnogoterih svetov. V teh redkih in zato noro dragocenih trenutkih ljudje iz različnih svetov, vesoljci z ločenih planetov sedejo za isto mizo. Poslušajo poezijo, prozo, komentirajo, pijejo kavo, pivo ali čaj, jejo torte, se prepirajo in kričijo. In včasih … Včasih tudi jokajo.
»Štirideset let sem živela v smradu ob kemijski fabriki, ker je komunizem Vzhodne Nemčije poveličeval industrijo. Reka Mulde je bila rdeča, tako je bila onesnažena! Danes se po njej vozim s kanujem. Padec zidu je vsem, ki jih poznam, prinesel oživljeno naravo, a tudi brezposelnost. Nimamo za kruh, kaj bi še radi. Mi smo se že zdavnaj žrtvovali za naravo. Siti smo očitkov, da smo vsega krivi mi, navadni ljudje. Jaz ne smem na počitnice z letalom, ki je stokrat cenejše od vlaka, politiki pa letijo sedemkrat na dan. Povsod gredo, a nikoli ne pridejo k nam. Živijo na svojem planetu.«
Tako je jokala ženska, ki je v nedeljo zvečer prišla na literarno branje v knjigarno Kleinodd v mestecu Waldenburg pri Chemnitzu v nemški deželi Saška. Doma ima vrt in majhen sadovnjak. Obožuje ptice pevke. V nekdanji Vzhodni Nemčiji je delala v knjigarni. Padec zidu je knjigarno zaprl in ona nikoli več ni našla službe. Težko se prepriča, da so tisto, kar življenjsko najbolj ogroža njo, njene otroke in vnuke, klimatske spremembe. Na junijskih evropskih volitvah bo prvič v življenju stopila na alternativni planet.
