O Mostarju sem prvič slišal, ko smo se pogovarjali o vpisu v srednjo šolo. Eden od sošolcev mi je povedal, da razmišlja o vpisu na letalsko gimnazijo v Mostarju. Sam o tem nisem mogel niti razmišljati zaradi nošenja očal, pa tudi prevelike vneme nisem imel.
Pozneje sem kot študent o Mostarju izvedel, da tam izdelujejo letala, da mesto povezuje večstoletni most prek Neretve in da imajo odlično rdeče vino blatino, ki smo ga seveda kot študentje pokušali. Kot nogometni navdušenec pa sem občudoval trojko BMV – Bajević, Marić, Vladić – s katero se je ponašal Velež in ki je navduševala vso takratno Jugoslavijo in Evropo.
Večstoletni most je privabljal turiste od vsepovsod. Toda brutalna vojna, ki je v BiH zahtevala več kot sto tisoč življenj in razselila 2,2 milijona ljudi, ni prizanesla niti mostu. Pripadniki HVO (Hrvaški obrambni svet) so 9. novembra 1993 po dolgotrajnem obstreljevanju most zrušili, kar je bila ena največjih civilizacijskih sramot. Most so pozneje zgradili na novo in danes ponovno privablja na tisoče turistov, vrhunec turistične sezone pa tako še vedno predstavljajo skoki v mrzlo Neretvo.
Mostarja verjetno ne bi obiskal, če me ne bi septembra 2005 poklical moj veliki prijatelj David Sutcliffe in me prosil za pomoč pri ustanavljanju mednarodne šole v Mostarju, podobne njegovi bivši šoli v Devinu. Ker mi je veliko pomagal pri uvedbi mednarodne mature na II. gimnaziji Maribor, mu pomoči nisem mogel odreči. Zakaj je bil izbran Mostar, mi je bilo hitro jasno: v razdeljenem mestu na hrvaško in bošnjaško stran bi vpisovali dijake z vsega sveta, pri dijakih iz BiH pa bi vpisovali dijake vseh nacionalnosti. To se mi, kot sem razumel na daljavo, ni zdelo prav nič nenavadno. Šele ko sem izvedel, da otroci v BiH obiskujejo ločene šole glede na nacionalnost, mi je postal jasen cilj, ki sem ga še bolj razumel, ko so me zaprosili, da bi vodil tudi center za profesionalni razvoj učiteljev iz vse BiH.
Oktobra tistega leta sem v Mostarju na otvoritveni konferenci spoznal še Pilvi Torsti iz Finske, mlado pobudnico ustanovitve šole, ki je podobno šolo obiskovala v Devinu prav z Davidom Sutcliffom kot njenim tedanjim ravnateljem. Pridružil se je še Anthony Besse, veliki filantrop, ki je poleg norveške vlade pomagal z zagonskimi sredstvi za mostarski projekt.
Šola je začela delovati 1. septembra 2006 s sto dijaki iz več kot petdesetih držav, med njimi jih je bila tretjina iz BiH. Začeli so se tudi seminarji za učitelje za gimnazijske predmete, kjer smo jim predstavljali sodobne metode pouka in ocenjevanja. Na prvem seminarju sem nagovoril prisotne učitelje kot »učitelje iz Bosne« in med nekaterimi od njih prejel mrke poglede. Koordinatorica seminarjev iz BiH mi je razložila, da sem pozabil omeniti Hercegovino, kar se v teh krajih ne sme zgoditi. Ko je udeležence pozdravil tudi minister za šolstvo, sem se počutil posebej počaščenega. Navdušenje mi je malo upadlo, ko sem izvedel, da je »le« minister kantona, saj BiH nima svojega ministra za šolstvo, temveč imajo kantoni, Republika Srbska in Distrikt Brčko, vsak svojega ministra, skupaj kar enajst.
Letos je že osemnajst let, kar odhajam tri- do štirikrat na leto v mojo drugo šolo kot član upravnega odbora, zdaj tudi kot njen predsednik. Preživeli smo lepe in težke trenutke, slednje še posebej v času finančne krize. Šola se večinoma financira s pomočjo donatorjev, tako da se večina dijakov šola brezplačno. Šolo obiskujejo med drugimi tudi dijaki iz Izraela in Palestine, vseh entitet iz BiH, Južnega Sudana, Eritreje, Iraka, Afganistana, Venezuele, pa tudi iz Slovenije ... Eno izmed najlepših zgodb te šole je zaznamovala fotografija zaljubljenega para dijaka in dijakinje, objetih in ogrnjenih v hrvaško in srbsko zastavo.
V tem času se je zamenjalo kar nekaj visokih komisarjev, ki skrbijo za uveljavitev daytonskega sporazuma, BiH je dobila status kandidatke za EU, organiziranih je bilo veliko konferenc, izrečenih veliko lepih besed ... Toda BiH ostaja razdeljena bolj kot kadar koli. Zadnji odziv Milorada Dodika ob proglasitvi 11. julija kot mednarodnega dneva spomina na genocid v Srebrenici ob močni podpori srbskega predsednika Aleksandra Vučića in Srbije to najbolje dokazuje. BiH ostaja nevaren sod smodnika, ki se žal lahko kmalu spremeni v ponovno eksplozijo.
EU skuša na različne načine reševati BiH, dodelitev naziva kandidatke EU je velik korak naprej. Izboljšanje ekonomskega položaja BiH je osnovni pogoj za vzpostavitev strpne in enovite BiH, ki pa ne bo sama po sebi rešila problemov. Eden od osnovnih pogojev je rešitev segregiranega šolanja otrok. Otroci prihajajo v šole po nacionalnem ključu, imajo celo ločene vhode in različne odmore. Po skupni vožnji v srednje šole v Mostar vozači odidejo v svoje domove in na kavo v svoje lokale. Našteti primeri ločevanja so le del razdvojenosti. Večji problem predstavljajo različni šolski programi v vsaki entiteti, pri čemer izstopa pouk zgodovine. Isti zgodovinski dogodki so prikazani tako, kot vsaki strani ustreza. Tako se že od malih nog ustvarjajo predsodki, ki ostajajo za zmeraj. Tega ne more rešiti niti članstvo v EU. Navedenemu problemu se posveča zelo malo pozornosti, tudi investicije EU na področju šolstva so v primerjavi z drugimi področji neznatne.
Mednarodna šola v Mostarju kljub temu že osemnajst let na svoj način prispeva k razvijanju strpnosti in medsebojnega razumevanja. Kako to vzpostaviti na več podobnih šolah v BiH, pa je vprašanje za odločevalce tako v BiH kot v EU. Za zdaj je videti kot »misija nemogoče«, še posebno zaradi premalo pozornosti in volje z obeh strani. Bo kdaj drugače?
