Delno je temu krivo vojno območje, kjer se je tragedija zgodila. Toda to zgolj otežuje pietetni odnos do 298 nedolžnih žrtev konflikta, ki jih je sproduciral že na stotine na obeh straneh, tisoče ljudi pa poslal v begunstvo, ter seveda dosledno preiskavo dogodka, da se pokaže na neposredne krivce. V medsebojnem obtoževanju ukrajinske vlade in separatistov na vzhodu države ter vse bolj agresivni govorici Zahoda in nepričakovano defetističnem besednjaku Moskve se piše najbolj neverjetne scenarije, nikakor pa ne neka vsaj kolikor toliko konsistentna analiza incidenta.
Povod za to je, da praktično nikogar ne zanima, kaj je 298 nesrečnikov popeljalo v nenadno smrt, ampak predvsem to, kaj se da iz tega iztržiti in kolikšno ceno bo kdo plačal. Samo bežno je bilo zato v nekaterih medijih omenjeno, da je bilo zadnjih deset letov MH17 prek ukrajinskega ozemlja usmerjenih po 200 do 300 kilometrov oddaljenih koridorjih južno od tistega, na katerega je ukrajinska kontrola letenja preusmerila malezijsko letalo minuli četrtek. Obveščevalni podatki, ki počasi curljajo na plan, pričajo, da so bile oblasti v Kijevu kot tudi Washingtonu seznanjene s težko oborožitvijo separatistov, vključno s protiletalskimi raketami, domnevno uporabljenimi pri sestrelitvi malezijskega boeinga. Špekulacije o Putinovem letalu in križanju njunih poti nad Ukrajino seveda pričajo o domišljiji vernikov v teorije zarot, verjetnejše pa so tiste, da je bil MH17 navkljub nejevolji pilota preusmerjen na ukrajinski severovzhod, kjer so bila od začetka junija sem sestreljena štiri ukrajinska vojaška letala. Prvi dve, izvidniški AN-30 in transportni IL-76, tako rekoč na dosegu roke in precej odmevno, zadnji dve pa prejšnji ponedeljek in sredo ob samohvali separatistov in kijevskem obtoževanju Rusije. Najprej je namreč transportno letalo AN-26 izstrelek zadel na višini 7000 metrov, kar je bilo daleč nad dosegom ročnih sistemov protiletalske obrambe v rokah proruskih upornikov, ki so nevarni letalom in helikopterjem v oddaljenosti največ štirih kilometrov. Odprto ostaja vprašanje, zakaj so kijevske oblasti brez pravega dokaza tudi sredino sestrelitev njihovega lovca SU-25 enostavno pripisale vdoru ruskega vojaškega letala in ne raketnemu izstrelku zemlja–zrak daljšega dosega v rokah separatistov.
V za zdaj še propagandni vojni med ZDA in EU na eni ter Rusijo na drugi strani in ob pravi na tleh Ukrajine je sestrelitev malezijskega letala za mnoge vojaške analitike prelomni dogodek. Ruska (referendumska) aneksija Krima in bruseljsko podpisovanje pridružitvenega sporazuma s Kijevom sta bila odprti del pokra z Ukrajino kot vložkom, zdaj se bodo stave, začete z medsebojnimi sankcijami Zahoda in Rusije, še bolj internacionalizirale. Koliko je v še pokritih kartah blefiranja, bo tudi sorazmerno hitro znano. Putin se v tej igri za zdaj ni najbolje znašel, a tega smo navajeni. Moskovsko blefiranje (bolje rečeno politični PR) nikoli ni doraslo washingtonskemu, tudi kadar na dan potegne kakšne »neovrgljive dokaze« in vilenske deklaracije. Ruske podpore separatistom na ukrajinskem vzhodu Kremelj ves ta čas ni znal uspešno garnirati, morda zavedajoč se, da nima učinkovitega sredstva za sprožanje množične amnezije, kakršno ima Zahod v prevladujočih medijih in je denimo prav te dni znova na delu v Izraelu. S tiho pomočjo separatistom po prisvojitvi Krima si je Putin brez dvoma bolj omajal položaj, kot bi si ga z razkritjem te karte, četudi bi vlečenje kosovske in begunske iz rokava sprva izpadlo smešno pogubno. Tudi sestrelitev potniškega letala bi Washington z lahkoto predstavil s tragično zamenjavo 19-metrskega tomcata z dvainpolkrat daljšim in veliko širšim airbusom A-300 B2-203, najbolj odgovornega zanjo pa odlikoval za zasluge tako, kot je kapitana Williama Rogersa z raketne križarke Vincennes. Ruski predsednik se pri tem še naprej gre skrivalnice, ko mu pri vse višjih stavah z vseh strani podtikajo vse slabše karte vse do trenutka, ko bo prisiljen kupček odpreti.
Nobelov nagrajenec za mir z one strani Atlantika medtem ne skriva, da ne blefira, ko Rusiji grozi z gospodarsko in, če bo treba, pravo vojno na ukrajinskem vzhodu in morebiti tudi na Krimu. Petro Porošenko že poziva Nato, naj zavaruje »neodvisno preiskavo« kraja padca nesrečnega malezijskega letala v osrčju separatističnega gnezda med Luganskom in Doneckom. Ruski veto v varnostnem svetu ZN takega posega seveda ne bo legitimiral, kar pa ne pomeni, da upravičena jeza Nizozemcev z najštevilnejšimi žrtvami tragedije in vseh po svetu, ki jih preveva srd ob nezaslišanem dejanju proruskih separatistov, ne bo vzpostavila pravega vzdušja za internacionalizacijo ukrajinske državljanske vojne. Široka ugibanja o četrtkovi prelomnici govorijo prav to.
