Toda sklepi morejo biti tudi radostni. Res v njih določeni stvarnosti poteka rok trajanja, a pri tem lahko pride do impresivnih novih situacij, ki utegnejo biti vznemirljivejše od pogubi zapisanih pojavov. Pred časom smo tako na svetovnem spletu izvedeli, da je veliki slovenist in komparativist Marko Juvan v Tbilisiju triumfalno predaval o krizi poznega kapitalizma in renesansi goethejansko pojmovane svetovne literature. Gre za misli, ki so v humanistiki najmanj ekvivalenten dosežek osvoboditvi sveta iz zanke entropije, s katero je pred nedavnim postregla Javna agencija za raziskovalno dejavnost pod vodstvom kultnega direktorja Francija Demšarja.
Znanstvene vednosti o tem, da je današnji kapitalizem pozen, kratko malo ni moč preceniti. Pri tem nas posebej očara dejstvo, da je Juvan, čigar na daleč razglašeni sloves učenjaka je obratno sorazmeren z nepredirnim molkom, v katerega je vklenjen kot pesnik – v tej vlogi čaka vstajenja v reviji Problemi Literatura; podobno krivično usodo prezrtega lirskega giganta je doživel tudi titan težkokategorniške ekonomske misli Mićo Mrkaić, ki je verze namenjal Dialogom –, do svojih sklepov prišel igraje, kar mimogrede, pri razmislekih o Goethejevi koncepciji svetovne književnosti kot mreži kvalitativno posebej pomembnih leposlovnih del onstran vseh regionalnih in nacionalnih meja. Ob duhamorni empiriji, ki nas očitno skuša preslepiti z nič kaj rahločutno rekapitalizacijo nekdanjega komunističnega sveta vzhodno od Zahoda, je ena pamet v prepiru z usodo le znala ohraniti jasno misel. Juvana niso zapeljali niti glasovi zagrenjenih levičarjev, ki so prigrabizacijo v prostoru med Thürinškim gozdom in Kolimo diagnosticirali kot mehanično ponavljanje zgodovine. Saj se vendar še spomnimo, koliko se je pri nas govorilo o večnem vračanju prvobitne akumulacije kapitala! Dejansko gre pri tej tezi za tipičen malomeščanski opiat ničejanske provenience. Juvan je oznanil: kapitalizem, katerega kankansko razbrzdanim orgijam smo priče, je pozen. Pika. Klicaj!
Prav tako je ohrabrujoče, da se Juvan ni pustil zmesti niti himeri samorazvijajočega se hegeljanskega Svetovnega duha. Umetnosti se v njegovem lomastenju skozi zgodovino ne piše dobro. V kozmosu uma, ki deluje tudi skozi svojo zvijačnost, kar pomeni, da njegovo gibanje pospešujejo celo dejanja, katerih cilj je, da ga ustavijo ali preusmerijo, bi morala izgubiti tla pod nogami. Čemu pač v njem lepota, ki naj bi bila razsvetljujoče čutna sfinga?! Um mora biti vzvišen nad dotiki, videnji, slišanji... Namesto odhajanja umetnosti skozi dveri naraščajoče alienacije juvanovsko konceptualizirani pozni kapitalizem – tj. epoha, ki bi jo po prerokbah Karla Marxa morala zaznamovati monopolizacija in drdranje vedno večjih strojev – narekuje vnovični razcvet svetovne literature. To je ugotovitev henotikonske teže. Nemara gre celo za vezni člen k rortyjevskemu konceptu družbenega upanja. Od tod do dejavnega poseganja teoretskega mišljenja v vsakdanjo pragmatiko ni več daleč.
Literarna veda kot politična znanost utegne imeti sijajno prihodnost. Kleni juvanovski horizont je v tej smeri ne samo radikalnejši, marveč tudi obetavnejši in daljnosežnejši od tistega, ki ga je pred leti ponujal britanski marksist Terry Eagleton, ko je razmišljal o situaciji po zatonu teorije. Zdaj smo spet zakoreninjeni v njeno literarno srž. Vsakdanje življenje z vnovično afirmacijo svetovne književnosti dobiva svojo nadpragmatično dimenzijo. Literatura, za katero je že Aristotel poudaril, da tematizira možnosti usode, karakterjev in okoliščin – po njegovem se namreč pesništvo ukvarja z verjetnostjo, zgodovinopisje, ki je nekaj radikalno drugega, pa z dogodenostjo –, v vlogi teorije človeškega eksistiranja postaja eminentna preobraževalka sveta. S tem dejansko stopa na mesto, ki ga je Josif V. Stalin kot faktično najuspešnejši marksist namenjal revolucionarni teoriji: po njegovem je slednja velika moč delavskega razreda pod pogojem, da je vedno povezana z revolucionarno prakso. Vsakdanjost poznega kapitalizma pa generira renesanso svetovne literature. Književnosti kot teoriji življenja je s tem dana neslutena moč.
Sovražniki 21. stoletja, ki so šli nad Francija Demšarja z najbolj grobim podplatom, so pred kratkim pirovali. A so se ušteli: mi nismo sinovi puščave mraka in teme! Že nam sije žarek nove – juvanovske – luči. Danza triste ni naš ples. Poznost, ki je napoved bližajočega se konca, pri nas ni sinonim za bridkost slovesa, marveč za zmagoslavje reanimiranega začetka. Luči se prižigajo. Kdo ve, če bomo še kdaj mogli mirno zaspati?
