Sporočilo filma je namreč strašljivo depresivno, saj kaže na to, da je korupcija v samem jedru politike, da ji je inherentna od vsega začetka moderne dobe. Še huje: da je korupcija, cinično, lahko orodje tako dobrih kot slabih odločitev. In da je vprašanje le, ali jo predsednik države uporablja za dobre ali slabe namene. Lincoln namreč manipulira in podkupuje demokratične poslance, da bi dosegel podporo zakonu o odpravi suženjstva (in lepa ironija je, da so si v času ameriške državljanske vojne za osvoboditev sužnjev prizadevali republikanci, nasprotovali pa so ji demokrati), Bush jih je podkupoval, da je lahko začel lažnivo vojno proti neobstoječemu iraškemu orožju za množično uničevanje (film o tem še čakamo). Oba sta goljufa, a eden za dobro, drugi za slabo stvar. Dobri goljufi torej utrjujejo demokracijo, a jih zato ubijejo, slabi jo sesuvajo in ostanejo živi? Je to Spielbergovo sporočilo Obami?
V času, ko se začenja afera davčnih oaz, Offshore leaks, ki bo, tako kot pred leti Wikileaks, postopoma obelodanjala dejstva o premožnežih, ki so legalno ali nelegalno zasluženi denar neprijavljeno pretakali v davčne oaze, bi moralo biti najbolj pomembno vprašanje ravnanja politike. Sramotilna objava imen namreč sama po sebi žal ne prinese veliko: padlo bo nekaj velikih glav, ljudje bodo ogorčeni dobili še eno potrdilo o totalni pokvarjenosti politikov, bankirjev in bogatašev in nekaj ubogega privoščljivega zadoščenja ob finančnih izgubah posameznikov. Vse skupaj ne bo v ničemer omajalo sistema, ki to pretakanje in brisanje sledi za resničnimi lastniki omogoča in se je še posebno razbohotilo po začetku krize, če javnost ne bo zahtevala političnih sprememb. V veliki večini držav namreč imetje prijavljenih računov v davčnih oazah ni kaznivo, neprijavljenih pa nihče ne nadzira, zato je najbolj logično vprašanje, kaj je vodilo poslance vseh teh držav, da so takšno zakonodajo sprejeli. Kakšne argumente so navajali v razpravah, če so te sploh bile? So se zavedali posledic te davčne velikodušnosti do bogatih in strogosti do običajnih državljanov? So se grški poslanci na primer zavedali dejstva, da bi država s pobranimi davki od teh sredstev pokrila štirideset odstotkov sedanjih dolgov? Zakaj bi nekdo imel pravico uživati prednosti države, od javnega šolstva, zdravstva itn. do infrastrukture, varovanja okolja in varnosti, ki jih ta zagotavlja iz davkoplačevalskega denarja, če sam noče plačevati davkov? Kako drugače je mogoče utemeljiti takšno ravnanje kot s skrajnim cinizmom, kakršnega si je te dni privoščil predsednik upravnega odbora KD Group Matjaž Gantar, ki je prostodušno spregovoril o svojem premoženju na Cipru, nato pa dodal: »Moja generacija je tako in tako vse 'zafurala'.« Generacija? Jaz sem ta generacija in na tem mestu slovesno prisegam, da nisem zaslužila ne dinarja, ne tolarja, ne evra z mahinacijami in neplačanimi davki. Je res kriva generacija ali pa morda skupina posameznikov, ki so imeli nadvse razvit lovski nagon, pa skoraj nič temeljnih človeških in socialnih vrednot, ki družbo sploh omogočajo?
Da je problem zakonodaja, je v času, ko so Britanci že pošteno razkurjeni zaradi desetletja trajajočega Starbucksovega neplačevanja davkov in »duhovitih« Cameronovih varčevalnih ukrepov, zaradi katerih bodo te dni po devetdesetih letih štrajkali tudi na Otoku, lepo pokazala anketa britanske revije Prospect o tem, kaj se zdijo ljudem najbolj zavržna dejanja: na prvo mesto so Britanci postavili podjetja, ki zlorabljajo zakonodajo in legalno, a nelegitimno bogatijo. Na drugem mestu so posamezniki, ki to počno, šele na tretjem mestu so klasični, lažnivi utajevalci davka. Ljudje so torej ocenili, da je bolj zavržna od običajne goljufije zloraba zakonodaje, še zlasti če to počne podjetje, kjer je v goljufivem namenu združeno celotno vodstvo, ki se nato lahko prav obsceno sklicuje na zakone.
Zakonodaja torej več ne postavlja osnovnih etičnih meja, zaradi pritiskov kapitala in globalnih ter lokalnih lobijev dopušča tako velikansko sivo območje nepoštenosti, da se nanjo državljani sploh ne moremo več zanesti. Minimalne moralne standarde namesto države zahteva družba in ta jih skuša vsiliti politiki in kapitalu. Legalnost enostavno ne zagotavlja več legitimnosti (ki jo je na primer zagotavljalo Lincolnovo nelegalno početje), konsenz o obojem pa je nujen, če naj družba obstane. Položaj, ko standardov poštenega ravnanja država ne uzakonja več, je paradoksalen in na neki način postavlja pod vprašaj njen raison d'être: če zakonodaja ni več varuhinja poštenosti in država ne več branik pred plenilstvom, čemu je potem sploh še potrebujemo? In to je nevarna točka, točka, v kateri se srečata siceršnja najhujša nasprotnika, kapital, ki ga država še nekoliko ovira na poti do popolne prevlade, in globalno vstajništvo, ki hoče ravno tako odpraviti to ugrabljeno in izprijeno državo, ki pa zanjo nima nadomestnega modela. Oba torej koketirata z možnostjo odprave države in potencialnim kaosom, znotraj katerega si prvi obeta nove zaslužke, drugo pa izčiščen teren za vzpostavitev novega reda.
Praktične reakcije na vprašanje davčnih oaz pa že kažejo tipične nacionalne posebnosti: nemški finančni minister je od medijev zahteval promptno predajo obremenilnih podatkov, saj je izogibanje plačevanju davkov »kaznivo dejanje«. Nacionalni mediji so ga takoj opozorili na pomembno oviro: s predajo nelegalno pridobljenih podatkov, ki jih nekateri deloma posedujejo že dolgo, bi kršili zakon o varovanju podatkov; ta namreč ščiti tudi roparje in dilerje. Bo torej treba najprej spremeniti zakonodajo ali pa se bo pod pritiskom močnih kmalu ponovila zgodba z Wikileaksom? Bo spet brutalno kaznovan kak mladenič, ki je podatke ukradel, bo preganjan kak nov »assange«, ki jih bo spravil na svetlo, medtem pa bo karavana šla mirno naprej, že opremljena z boljšimi mehanizmi za skrivanje nagrabljenega?