Časi iz preteklosti se neredko ponavljajo, vojne in mir si sledijo v valovanjih, iz zgodovine se vsakdo česa nauči, pač po svoji izbiri. Močni tega, da se nasilje splača, šibki gesla »nikoli več«, za katero se splača bojevati kljub pogostim porazom. Vsi skupaj pa smo ujeti v zakonitost neizogibnega zla in temu sledeče kratke pomiritve.
V sredini 60. let je ameriški režiser Stanley Kramer, znan po filmih z močno družbeno kritiko, posnel Nürnberški proces, pozneje še Ladjo norcev. Prav ta bi, danes oživljena, lahko dala misliti, kdo vse se znajde na njej in kam pluje(mo). Vse več je opominov na leto 1933, ko se je razcvetel nacizem, in primerjav z današnjim časom. Tudi filmska ladja istega leta pluje iz Mehike v Nemčijo. Na njenem krovu so premožni pari, še nerazumljeni umetniki, odcvetele osamljene dame, pustolovci, borci za človekove pravice, Judi, njihovi zaničevalci, slavilci nacizma in, najbrž glavna figura, pritlikavec, z Judom vred izločen iz kapitanove ožje družbe omizja. Pod krovom pa je več sto revnih delavcev, ki ne morejo niti v bližino zgornjega sloja.
