Kulturni nesporazum v Kruševcu
Srbija ponovno doživlja podle in zahrbtne napade imperialistično-vatikansko-informbirojevsko-natovske naveze, katerih edini namen je ustaviti državo na njeni veličanstveni poti v EU. Da se sovragi poslužujejo najbolj bestijalnih prijemov, ki jih lahko tako stoično prenaša samo narod, kakršen je srbski, kaže primer nogometne tekme mladih nogometnih reprezentanc Srbije in Velike Britanije v Kruševcu. Britanci so pred in med tekmo ter po njej ozmerjali gostitelje, češ da so bili ves čas žrtve rasističnih provokacij gledalcev, funkcionarjev in žogobrcarjev. Takšno blatenje gostiteljev jim ni bilo dovolj in so kot čisto navadne špeckahle šli pojokcat britanskim tabloidom, da so komaj odnesli žive glave, Srbe pa so zatožili tudi svetovni nogometni zvezi. Da so jim Srbi pripravili takšen rasistični pekel, kakršnega je svet nazadnje videl, ko so davnega leta 1957 v ameriškem mestu Little Rock s pomočjo nacionalne garde peljali temnopolte šolarčke v tedaj izključno belsko šolo, podivjani belci pa so jih hoteli linčati. Zdaj Srbija čaka sodbo, ki bo, o tem ni nobenega dvoma, skrajno krivična, tako kot vse dosedanje mednarodne obsodbe na račun Srbije, saj bo temeljila, tako kot vse dosedanje, na lažnih pričevanjih, neupoštevanju dejstev in izkrivaljanju resnice. Zbrali smo nekaj srbskih odmevov in objektivnih ocen ter analiz dogajanja, ki celotnemu pripetljajčku daje povsem novo dimenzijo. Prvo, Srbi so, znanstveno dokazano, najbolj gostoljuben narod na svetu, zato so očitki o zmerjanju gostov del svetovne sovražne propagande. Vzkliki publike ob prihodu britanskih temnopoltih igralcev na igrišče, ki so po trditvah gostov spominjali na oglašanje opic, so izmišljotina. Ti glasovi so v resnici izražanje dobrodošlice in so se ohranili še od časov, ko so stari Slovani poselili ozemlje današnje Srbije. Da je na igrišče priletelo nekaj banan, je zgolj naključje. Tisti dan so bile namreč v Kruševcu banane izjemno poceni, sicer pa je v Kruševcu navada, da v znak dobrodošlice na gostujoče igralce mečejo lubenice. Očitki o srbskem rasizmu so plod pokvarjene domišljije. Srbi na tekmah rjovejo: »Ubi cigana, ubi ustašu, ubi Hrvata, ubi Šiptara...«, nikoli pa »ubi crnčugu«. Mogoče je nekaj starejših Kruševljanov čustveno reagiralo, ko so zagledali črne igralce, saj takšne barve ljudi niso videli od invazije Turkov, ki so v svojih vrstah imeli črne evnuhe, in so bili prepričani, da so se Turki vrnili. Sveži so tudi spomini, da so Angleži bombardirali Kruševac med Natovimi napadi leta 1999. Tudi obtožbe o pretepanju so gnusna laž. Srbski igralci so kljub porazu ob koncu tekme Britance začeli močno objemati in trepljati po obrazih, da bi jim čestitali za zmago. Mogoče so v tem izlivu navdušenja šli malo predaleč in nekoliko premočno stisnili k sebi švohotne Britančke, mogoče je kakšna dlan malce bolj glasno tlesknila po temnopoltih ličkih, ampak kdo bi si mislil, da so fantje z Otoka tako mehkužni. Zato lahko govorimo zgolj o kulturnem nesporazumu, ne pa o nasilju in rasizmu. Najbolj pa Srbe boli, ker so samo posnemali angleškega igralca Johna Terryja, ki je temnopoltemu Antonu Ferdinandu (QPR) na zelenici zabrusil »Ti zaje... črna pič...!« Srbi so bili prepričani, da je to vrhunec ferpleja in boja proti rasizmu, zdaj pa naj bi bili skurjeni na nogometni grmadi.