Zadnjič mi je prišlo na misel, da je država Slovenija umetniški projekt, ki se je izpridil, ko je postal državotvoren. Mogoče je usoda vseh projektov, umetniških in drugačnih, da se »izpridijo«, se pravi, da med realizacijo postanejo nekaj drugega, kakor so bili v izhodišču. To ni nujno slabo. Naš pa je doživel posebno usodo, ki nas vrne k izvirnemu pomenu izraza »izpriditi se«. Ko rečem »projekt«, nimam v mislih kakšnega posebnega načrta (teh je bilo zmeraj dosti), temveč strukturni učinek različnih akcij, ki jih ni povezovala nobena politična ideologija, temveč le ohlapna referenca na umetniška dela, ki so spremenila zgodovino (no, vsaj umetnostno). Ta praksa je v osemdesetih postala »socialna umetnost« v tako širokem pomenu, da izraz »umetnost« ni več ustrezal. Ključna beseda je postala »kultura«, ne v antropološkem pomenu besede, temveč v pomenu ideološkega aparata države (včasih pa sta se pomena tudi ujela). Projekt se je tako začel uresničevati v kulturnem resorju.
Kultura je bila vedno nosilka slovenstva – do samostojne države. Odtlej je na stranskem tiru, pod eno izmed vlad pa je bil njen resor kar ukinjen. Zadnjič sem položaj »družinskega norca« (Žižek) pripisal Metelkovi, vendar ga najbrž zavzema kar celo področje, ki ga pokriva kulturni resor. Neproduktivno trošenje sredstev, rečejo, kar je zgodovinska neumnost, a z zgodovinskimi argumenti se težko branimo pred dnevno politiko.
Politika je spremenila vse. Ne zato, ker bi bila sama nujno pokvarjena, temveč po naravi stvari, ki ji rečemo »boj za oblast« in je jedro politike. Pri tem mislim politiko in oblast tako v javni kakor zasebni sferi. Ločitev zasebnega od javnega zgolj zakrije del družbenega delovanja (kamor se »ne vtikamo«), tam pa se včasih odvijajo najpomembnejši politični procesi. Vsakdanji osebni in zasebni boji so na različne načine prepleteni z državno in drugimi javnimi politikami.
Drugače povedano: politika (v širokem pomenu, nakazanem zgoraj) je prizadevanje, da bi pridobili ali obdržali oblast. Da bi imeli besedo, kot bi rekli v dobrem starem razsvetljenskem duhu. Šele potem pride na vrsto vse drugo (tudi tisto, kar bi radi povedali). To ne pomeni, da v javni politiki delujejo samo tisti, ki si želijo oblasti. To željo vzpostavi sama politična praksa s svojimi postopki. Naj si pri političnem delovanju želimo oblasti ali ne, politika nam izpolnjuje prav to željo. Nam jo tako rekoč vsili.
Da bi prišli do besede, ne moremo reči česar koli, saj lahko zaradi izrečenega besedo spet izgubimo. Reči moramo nekaj, kar bo pri poslušalcih prav sedlo. Šele v tem zavezujočem okviru pride na vrsto tisto, kar imamo povedati. Zato lahko ostanemo pri znani formuli: oblasti imamo toliko, kolikor nam je priznajo ali dajo drugi. To je pravi pomen besede »avtoriteta«. »Želja po oblasti« je pri tem, kar je v praksi nenehno sklepanje eksplicitnih in implicitnih kompromisov, kvečjemu moteča.
Torej ne bomo reducirali političnega delovanja na osebno »željo po oblasti«. Oblast je navsezadnje vedno omejena in pogojna, tudi kadar je »absolutna«. Odvisna je od podpore ali zaslombe pri drugih, od opozicije (tako v državni politiki kot v vsakdanjih srečanjih), od svoje uspešnosti (kakor koli razumemo ta pojem, tudi prodajne), od svoje vpetosti v relacijske mreže na vseh ravneh, tako lokalni kakor svetovni, in od različnih drugih kontingenc, med drugim od podrobnosti, kakršne so družinske povezave, prijateljstva in druge naveze.
Če osebni cilj političnega delovanja ni oblast kot taka (izjema so sadistični sociopati), potem je pač nekaj drugega: tisto, kar želimo z njo doseči. Tu pa so lahko med cilji velike razlike. V temelju gre še vedno za vprašanje lastništva produkcijskih sredstev, toda politična razreda lastnikov in delavcev (»proletariata«) nista jasno zastopana, razslojena sta na desetine političnih subjektov, pri katerih ni mogoče natančno določiti, kaj kdo v tem kontekstu pravzaprav zagovarja, to se pravi, pri katerih imamo opraviti z očitnimi protislovji. In seveda oportunizmi; vse za kakšne, lahko tudi zelo drobne cilje. Ta razdrobljenost gre na splošno v prid lastnikov (kot razreda), vendar vzpostavlja velika tveganja in s tem vedno bolj paranoidno politiko. Lastništvo, kot najbolje vedo špekulanti, tajkuni in vseh vrst razlaščenci, še zdaleč ni neomajna pozicija.
Praktična oblast sestoji iz tega, da se polastimo virov in instaliramo »svoje ljudi« na ključne položaje. Tako zvečamo možnosti, da dosežemo svoje cilje. Hkrati pa je to najboljši način, da obdržimo oblast, in tudi tako pridemo do »želje po oblasti«, ki mogoče (celo praviloma) ni naša želja, nam jo pa politika vseeno izpolnjuje.
Kako to poteka, pokaže tudi naša kultura korupcije, ki je po splošnem mnenju sicer nesprejemljiva, a so nekatere njene oblike kar samoumevne, še več, moralna dolžnost. Na prvem mestu je nepotizem. Ne prakticira ga le politični voditelj, ki pri prevzemu oblasti na ključna mesta namesti svoje bližnje sorodnike, temveč vsakdo, ki ima priložnost. Ni naša dolžnost, da poskrbimo za svoje otroke? In kako bolje poskrbimo za svoje otroke kakor tako, da jih zrinemo na pomembne položaje? Enako je pri klientelizmu. Ni naša dolžnost, da poskrbimo za svoje bližnje, prijatelje, zakonce, ljudi, ki nam delajo usluge, ljudi, ki jim dolgujemo uslugo ipd.? Redki se zmorejo upreti tej dolžnosti. Vsaj kadar se splača.
