Bil je prekrasen junijski dan. Cesta se je leno vila po rimskem podeželju, v daljavi se je že dalo slutiti papeževo poletno rezidenco Castel Gandolfo. In potem se je zgodilo. Voznik nasproti vozečega avtomobila je v ovinku rahlo zapeljal na nasprotni vozni pas, počilo je, z motorjem sva poletela ...
V bližnji bolnišnici, pisalo se je leto 1984, so mi rešili življenje, za bolečine po poškodbah pa, milo rečeno, niso ustrezno poskrbeli. Bolnišnica je bila tudi sicer precej nenavadna. Zdravniki so na vizito prihajali v civilnih, celo lovskih oblačilih. Za kosilo in večerjo smo jedli piščanca, za zajtrk so nam nune razdelile čaj, samo opredeljenim katoličankam tudi prepečenec. Medicinske sestre so tekale iz sobe v sobo ... Kakor koli: nikoli prej in nikoli pozneje nisem izkusila takšne bolečine. Če se ne bi ponesrečila, ne bi vedela, kaj pomeni, da te trga od bolečine, da te bolečina lahko prebada in da na svetu tedaj ne obstaja nič drugega. Samo ti in bolečina.
Na vprašanji, ki sta se mi postavili v italijanski bolnišnici, si še danes ne znam jasno odgovoriti. Bi izdala najbližje, če bi takšno bolečino izkusila med mučenjem? In drugo: bi zaprosila za milo smrt, se pravi za pomoč pri končanju življenja, če bi vedela, da me ne čaka nič drugega kot počasno boleče umiranje? Na prvo vprašanje si raje ne odgovorim; odgovor mi najbrž ne bi bil v čast. Na drugo si odgovarjam ob branju polemik, ki jih sproža predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja, a se ob nasprotujočih stališčih strokovnih avtoritet ne znam dokončno odločiti.
Ko je govor o lajšanju bolečin, zdravniki najpogosteje odgovorijo, da je s farmakološkimi sredstvi, ki so na voljo, mogoče bolečino omiliti do znosne ravni. Navsezadnje je že zdaj zakonita tako imenovana pasivna evtanazija, ko protibolečinska sredstva umirajočemu odmerijo v količini, ki je lahko smrtna. Skratka, ni se nam treba bati smrtnih muk. A slišati je tudi drugačna stališča. Na eni od okroglih miz je strokovnjakinja za paliativno medicino povedala, da obstajajo bolezenska stanja, ko bolečine ni mogoče ublažiti v zadostni meri. Tudi zdravniki sami priznavajo, da paliativa v Sloveniji ni ustrezno razvita. To pa pomeni, da bodo lahko le »srečneži« umirali v hospicih, obdani z najbližjimi, zdravniki bodo lahko kolege zaprosili, da jim priskrbijo ustrezna »zdravila«, ki jim bodo pomagala že s tem, da jim bodo pri roki (poznam primer!), dovolj vztrajni pa bodo našli tretjo pot. In kaj bo z umirajočim Silvom iz Haloz? Silvo bo prepuščen okoliščinam: družini, osebnemu zdravniku, ki o paliativi ve premalo, če ga bo sploh imel, patronažni sestri, če bo utegnila ... Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja seveda ne sme biti nadomestilo za nerazvito paliativo, bode pa v oči, kako malo zdravnike vznemirja vprašanje, kaj preostane tistim, na srečo redkim, ki nimajo druge možnosti, kot da jih bolečina oziroma trpljenje (raz)trga do konca.
Še hujše dileme razpira vprašanje, kdo lahko izmeri bolečino drugega, zlasti ko je ta psihična, in kdo ima pravico, da trpečega postavi v funkcijo »višjih« ciljev: domnevnega (pre)vrednotenja življenja, preprečevanja neljubih socialno-kulturnih posledic zakona, vključno z realno možnostjo zlorab, ali poklicne pravice zdravniškega stanu, da umirajočemu odreče zadnjo željo, če bi mu morali pri tem strokovno pomagati. Da je treba živeti do poslednjega vdiha, ker tako določa Bog ali višji smisel, je legitimno načelo, toda zastopati ga mora umirajoči, ki se bo zato ustrezno odločil, ne pa katera koli institucija v njegovem imenu.
Nedvomno so na mestu opozorila, da »odločitve bolnikov o prekinitvi življenja ni mogoče razumeti na izključno osebni ravni, ampak v okvirih najrazličnejših socialnih realnosti družin, sorodstev, prijateljstev in skupnosti«, kot pravi predsednik komisije za medicinsko etiko Božidar Voljč, ki odločno nasprotuje zakonu. Z drugimi besedami: upravičeno je vprašanje, ali se je umirajoči za predčasno smrt odločil sam ali ga je kdo od bližnjih k temu spodbudil. Morda ne tako, da bi rekel, da je čas, da gre. Morda je, metaforično rečeno, le ošvrknil uro … in je umirajoči v svoji šibkosti sam razbral, kaj mu je storiti. Vse to so vprašanja, ki jih je treba postaviti – in nanje najti odgovore. Toda apriorno zanikanje vsake zakonite možnosti, da človek do zadnjega zavestnega trenutka ohrani nadzor nad svojim življenjem, ni dober odgovor.
Razprava o zakonskem predlogu žal poteka tako kot vse razprave pri nas: z nategovanjem argumentov na nazorska kopita. V Cerkvi poskušajo na primer dokazati, da »zakon odpira pot ločevanju med 'vrednim' in 'nevrednim življenjem'« (škof Saje), kot da bi komisija na svojo pobudo odločala, koga ohraniti in koga evtanazirati. In potem lahko v verskem glasilu kot argument proti evtanaziji beremo, da je »življenje ene uboge stare mamice na koncu zapuščene vasi enako vredno kot življenje angleške kraljice« (s. Emanuela Žerdin).
Mili bog, seveda je, prav zato si mamica zasluži enako spoštovanje, kot ga uživa angleška kraljica, in vso možno pomoč. Da ne umre kot pes, ampak kot človek. Po svoji volji, če se tako odloči. Da se bosta visoka gospa in mamica iz zapuščene vasi odločili sami zaradi neznosnega trpljenja, ne pa kdo drug v njunem imenu, pa bi se seveda morali osredotočiti na varovalke pred zlorabami, ne pa opletati s »kulturo smrti« in izmišljenimi argumenti.
