S prihodom Vaska Simonitija se je kultura prvič v samostojni državi spremenila v polje pravega ideološkega spopada. Za prvi poskus servisiranja naših duš, proces, ki naj bi se iztekel v naše splošno katarzično spoznanje in globinsko preoblikovanje substance, je Janez Janša izbral brezkompromisnost in odločnost. Ključni napori so bili usmerjeni primarno v medijsko in filmsko polje, ki sta zaradi največjega odmeva in dosega v družbi ključna za genezo javnega mnenja, kar je prineslo kar nekaj ostrih obračunov tako v politiki kot v stroki. Majda Širca, ki je bila Simonitijeva najostrejša sogovornica in nasprotnica za časa njegovega ministrovanja, je bila z enakimi prioritetami (področje filma in mediji) logičen odgovor na Vaska Simonitija. Ob naslednjem prevzemu oblasti leta 2012 se je Janez Janša lotil polja kulture nekoliko drugače. Tokrat ne s frontalno konfrontacijo, ampak veliko bolj elegantno ukinitvijo. Logiko iz finančno-gospodarskega sektorja je preslikal na celotno družbo in vse »problematične« podsisteme (univerza, mediji, kultura), ki so hkrati ključni za genezo javnega mnenja, pometel pod isto streho. Superministrstvo je bilo družbeno-socialni ekvivalent slabi banki s finančnega polja. Konfrontacija s kulturniki ni bila potrebna, zato se Janša ni odločil za Simonitijevo brezkompromisnost, ampak za mehkejši in vsaj na prvi pogled bolj dialoški pristop, ki ga je personificiral Žiga Turk. Kulminacijo tega ideološkega spopada smo doživeli prav na lanski kulturni praznik, kjer se je na Kongresnem trgu zgodila mala simbolna vojna, kar je na koncu spodneslo Janeza Janšo. Ministrstvo je nasledil birokratsko in politično korekten Uroš Grilc, ki je bil glede na naloge, torej ponovno vzpostavitev ministrstva, umirjanje situacije in vrnitev kulture v dobre stare tire, smiselna izbira. In tako priplujemo v aktualni trenutek, ko smo z zaprisego nove, dvanajste vlade v samostojni Sloveniji dobili trinajsto ministrico za kulturo.
V mandatu Julijane Bizjak Mlakar, magistre poslovne politike in organizacije, profesorice matematike in predavateljice menedžmenta v zdravstvu, odpiranje ideoloških front na kulturnem polju ni pričakovati. Pravzaprav se številnim zastavlja vprašanje, kaj, če kaj, sploh pričakovati. Na številne pomisleke kulturnikov in stroke glede poznavanja kulturnega polja, kar sega od nepregledne mase raznoraznih predpisov, dogajanja na terenu prek zarisov posameznih lobijev in interesnih skupin, ki lezejo skozi vse pore in razpoke v organe, ki skrbijo za distribucijo javnega denarja, pa do nujne reforme kulture in vzpostavitve novega kulturnega modela, je nova ministrica v preteklih dneh odgovarjala, da je ministrska funkcija predvsem politična funkcija, za katero so potrebna primarno strokovna znanja in izkušnje s področja vodenja, sposobnosti komunikacije, povezovanja, dialoga, etičnih vrednot posameznika ter sposobnosti razumevanja in definiranja problemov ter njihovega reševanja. Hkrati pa je vrnila žogico z vprašanjem, zakaj niso kulturnega modela v zadnjih desetih letih in več, odkar je jasno, da je preživet in zastarel, že spremenili, zakaj niso v vsem tem času dosegli potrebnega konsenza in realizirali spremembe, ki bi odpravile pereče in v nebo vpijoče probleme? To pa že odpira tudi neka druga vprašanja, na katera kulturna sfera pravzaprav še ni zares odgovorila. Ali so kulturniki res pripravljeni na spremembe, in to ne samo na tiste, ki spreminjajo, ne da bi kaj bistvenega spremenile, ampak na reforme, ki bi dejansko redefinirale organizacijsko shemo upravljanja kulture, spremenile modele financiranja in vrednostne podstati, na katerem počiva trenutni model?
Morda pa trenutno stanje kulturnikom ustreza bolj, kot se zdi na prvi pogled. Še vedno bolje drobtine v roki kot kruh na strehi. Zato ni izključeno, da bo kultura eden zadnjih podsistemov v državi, ki bo doživel temeljite spremembe. Nikakor ne samo zaradi ministrov.